Heather je zbolela za izjemno redko boleznijo, ki letno prizadene samo osem ljudi na milijon. Westova je po okužbi, ki jo je v le nekaj urah spremenila iz aktivne ženske v neodzivno bolnico, kar šest mesecev preživela v bolnišnici. Njena starša Malcolm in Julia West, oba zaposlena v bolnišnici, sta lahko le nemočno gledala, kako njuna hči izgublja sposobnost hoje, govorjenja in požiranja.

Zdravniki so ugotovili, da ima Heather akutni razširjeni encefalitis, možgansko bolezen, ki jo običajno povzroči virusna okužba, zaradi katere bi lahko tudi umrla. Po letu dni se je Heather že vrnila v službo, sodelovala pa bo tudi na 4-kilometrskem dobrodelnem pohodu, namen katerega je navdihniti druge bolnike z upanjem.

Vse se je začelo z gripo ...

Njen boj za življenje se je začel, ko je decembra 2008 zbolela za gripo. To je sicer prebolela, a je februarja začela dobivati hude migrenske glavobole, pojavljal pa se ji je dvojni vid in začela je izgubljati ravnotežje. Zdravnik ji je predpisal zdravila proti vrtoglavici, kljub temu pa se njeno stanje ni izboljšalo. Deset dni kasneje jo je oče odpeljal na urgenco. Slikanje ni pokazalo ničesar, zato se je vrnila domov v Sinfin v Derbyshiru, že naslednji dan pa ji je začel pešati govor, njene težave s hojo pa so postajale vse večje.

Oče jo je nemudoma odpeljal nazaj v bolnišnico, kjer se je njeno stanje neizmerno hitro poslabšalo. Do časa kosila namreč ni mogla več požirati. Dokler so zdravniki opravili vsa testiranja in počakali na rezultate, ki so razkrili, da ima Heather smrtno nevarne poškodbe na treh delih možganov, Heather ni več dojemala sveta okoli sebe. “Kar nismo mogli verjeti, da se je bolezen tako hitro stopnjevala,“ pravi 50-letna Julia.

Iz dneva v dan je bilo slabše

Preselili so jo v drugo bolnišnico na intenzivni oddelek, toda njeno stanje se je še naprej slabšalo. Njen oče je šest tednov sedel ob hčeri, ki se na zunanji svet sploh ni odzivala, in ji bral knjige v upanju, da ga bo slišala. Po šestih tednih je Heather končno začela premikati prste na nogi. “To je bil dober znak. Če nekdo pomiga s prsti, pomeni, da obstaja večja možnost, da bo telo okrevalo,“ pravi. Veselje pa ni trajalo dolgo. Nove slike so namreč pokazale, da so njeni možgani še bolj poškodovani, kot so bili prej.

Končno okrevanje

Postopoma pa se je Heatherino stanje le začelo izboljševati. Končno je začela dihati sama, oči, ki so sprva gledale v različne smeri, pa je spet lahko nadzorovala. Naučila se je komunicirati z ostalimi, in sicer tako, da je dvig prsta pomenil 'da', spust pa 'ne', svoj 27. rojstni dan pa je aprila praznovala tako, da je s pomočjo gobice spila nekaj pomarančnega soka.

Zdravnik je napovedal, da se bo učila hoditi vsaj 12 tednov, Heather pa je to uspelo v skoraj polovičnem času. Avgusta lani, šest mesecev po sprejetju v bolnišnico, je končno spet prestopila domači prag. Pred dvema mesecema se je vrnila v službo, že ta vikend pa jo čaka 4-kilometrski dobrodelni

Spomini boleči, sedanjost pa veliko lepša

“Ne morem si predstavljati, kako se človek počuti, ko pride v bolnišnico in izve, da v njemu ni niti enega organa, ki bi deloval normalno,“ pravi Malcolm. “Heather je zares močno dekle. Doma smo ji namestili držala, da se bo lahko opirala nanje, ko bo prišla domov, ona pa je zakorakala skozi vhodna vrata, brez vozička. Od nekdaj je bila odločna in mislim, da ji je to najbolj pomagalo.“

Malcolm pravi, da se je med okrevanjem hčere počutil, kot da bi opazoval otroka, ki zelo hitro odrašča. “Na trenutke se je tudi obnašala kot otrok,“ dodaja. “Vendar pa sem izjemno ponosen nanjo. Lansko leto je v tem času komaj kaj počela, letos pa je doma, zdrava in taka, kakršna je bila.“

Heather pa se časa, ko je ležala v bolnišnici, ne spominja najbolje. “Spominjam se presenečenj, daril, voščilnic in ljudi, ki so prišli k meni za rojstni dan. In spominjam se pomarančnega soka,“ pravi. “Nekoliko slabše pa se spominjam tudi govorne terapevtke.“ 27-letnica pa se močno veseli pohoda, ki se bo odvijal že naslednji teden in upa, da bo s tem navdihnila kakšnega bolnika in mu vlila novo upanje.