Danes Muhd med zdravniki velja za čudežnega dečka, saj razen brazgotin na njem ni ničesar, kar bi spominjalo na njegovo bitko za življenje. Šolo obiskuje s svojimi prijatelji, z bratcema pa se kljub svoji slabotnosti povsem običajno igra. Dečkovo življenjsko zgodbo je z drugimi hotela deliti Muhdijeva mama, 33-letna Husalilah Husin.

Začelo se je s padcem

“Vse se je začelo, ko se je Muhd pri treh letih med igranjem s starejšim bratom zgrudil na tla in udaril v glavo,“ pravi Husalilah. “Bila sem ravno v službi, ko me je poklicala varuška, da je padel in se udaril v glavo. Zatem je samo še bruhal in bruhal.“ Varuški je naročila, naj ga odpelje v bolnišnico, kjer je Husalilah zaposlena kot medicinska sestra. Naslednje jutro je Muhda pregledal nevrolog in ugotovil, da ima izjemno nizko raven kisika v krvi. Dečka so nato imeli na opazovanju in ga medtem priklopili na kisik, vendar pa se je raven kisika kljub temu še vedno zniževala. Nekaj ur kasneje so ga preselili na oddelek za intenzivno nego, kjer so mu morali dati pomirjevala, ker se je upiral in odganjal zdravstveno osebje. “Pogledal me je, njegove zadnje besede pa so bile, naj mu pomagam.“

Pri 3 letih 40-odstotna možnost preživetja

Po opravljeni ehokardiografiji je zdravnik diagnosticiral miokarditis in napovedal le 40-odstotno možnost, da bo preživel. Muhda je nato čakal postopek, s katerim so mu izčrpali vso kri iz telesa v aparat, jo prečistili in mu jo nato vrnili v telo. Vendar pa je zdravnik opozoril, da med tem postopkom obstaja povečana nevarnost kapi ali okužbe srca. “Odločila sem se, naj opravijo postopek, ker sem hotela narediti nekaj, s čimer bi sinu pomagala preživeti, ne pa ga le pustila umreti.“ Mahd je bil na aparat priklopljen sedem dni, zatem pa je njegovo srce začelo povsem normalno delovati.

Po počeni zaklopki in okužbi še možganska kap

Muhda so nato uspavali v umetno komo. Husalilah ga je redno obiskovala, se pogovarjala z njim, ga žgečkala, mu pela in igrala pesmi iz njegove najljubše otroške oddaje ter ga bodrila. “Prosila sem ga, naj zdrži in naj nas ne zapusti. Prosila sem za čudež.“

Nekaj tednov kasneje so mu zdravniki prenehali dajati pomirjevala, Husalilah pa je opazila, da Muhd ne premika leve polovice telesa. Začel se je sliniti, Husalilah pa je čakal nov šok. Med prečiščevanjem krvi so namreč v aparat prišli strdki, ki so se nato nakopičili v njegovih možganih in povzročili možgansko kap. “Slabe novice so si sledile ena za drugo. Nobena informacija ni bila spodbudna, vse so bile del črnega scenarija in začela sem se spraševati, zakaj se to dogaja ravno meni. Rodila sem ga kot normalnega, zdravega otroka in želela sem si, da bi imel lepo in prijetno otroštvo, ne da ga preživi v postelji.“

Muhd je bil nebogljen. Nekdaj vesel in poskočen otrok, je bil sedaj priklenjen na posteljo in prikrajšan za marsikaj, to pa je bilo uničujoče tako zanj kakor za mamo. Nekega dne je bila celo tako jezna, da je med terapijo začela kričati nanj. “Vedel je, da si želim, da se bori zase in svoje življenje. Da se ne preda in da vztraja, nato pa je premaknil roko.“ Zatem je začel samostojno piti mleko in počasi tudi jesti ovseno kašo. Napredoval je tako hitro, da so ga iz bolnišnice odpustili že po dveh tednih, potem ko se je zbudil iz kome.

'Čudežni deček'

Doma sta mu Husalilah in varuška redno masirali noge, z njim izvajali fizioterapevtske vaje in ga kopali v vodi, ki je bila pred tem prevreta z limonino travo in ohlajena. Muhd je iz dneva v dan bolj napredoval, po tednu dni pa je že stal na svojih nogah. Nekaj dni pozneje je naredil prve korake, dva tedna pozneje pa je hodil že povsem normalno. “Celo fizioterapevt je bil presenečen nad uspehom. Poimenovali so ga 'čudežni deček'. Muhd je pravi borec. Dolgo se je boril, sedaj pa lahko veselo teče naokoli in se igra. Zaboli me vsakič, ko vidim njegove brazgotine, ker me spominjajo na bolečino, ki sem jo takrat doživljala, vendar menim, da so brazgotine zanj medalje. Medalje za pogum.“