Naomi Jackobs se je nenadoma zbudila vsa prepotena in preplašena. Misleč, da gre le za grozljive sanje, je pogledala okrog sebe, a ničesar v sobi ni prepoznala. ''Globoko v trebuhu sem začutila strah – zavedela sem se namreč, da se mi niti sanja ne, kje sem. Kje je bil pograd in kje je bila moja sestra, ki je spala nad mano? Kje je bilo moje roza posteljno pregrinjalo? Zakaj spodaj ne slišim staršev, kako pripravljajo zajtrk?'' prve občutke in misli opiše Naomi, ki se je kmalu za tem, ko se je zavedela, da ne ve, kje je, napotila iz sobe v druge prostore, da bi našla kak znan obraz. Tako je kmalu zatavala v kopalnico in ob pogledu v ogledalo ji je zaledenela kri. ''Bila sem jaz, a postarana verzija mene, kot da bi čas res na hitro zavrtel naprej. Mislila sem, da jih imam 15, a imela sem obraz odraslega – smejalne gubice, temne podočnjake … V očeh so se mi začele nabirati solze,'' še pove.

V paniki je stekla na hodnik, kjer so visele fotografije dečka – od rojstva do poznejših let. Na zadnji fotografiji je v rokah držal rolko, ob njem je stala ženska, ki je spominjala na postarano verzijo njene sestre Simone. Preplašena in zmedena Naomi je stekla do telefona in poklicala prvo številko, ki ji je padla na pamet. Na drugi strani linije je pričakovala glas svoje najstniške najboljše prijateljice Katie, a oglasila se ji je odrasla ženska. Čeprav je ni prepoznala, ji je panično razlagala, da ne ve, kdo je niti kje je ter da se ji niti sanja ne, kaj se ji je zgodilo. Ženska se je že čez 15 minut prikazala na vhodnih vratih in ji pojasnila, da je res njena prijateljica Katie, le da ni nobena od njiju več najstnica, temveč sta odrasli ženski. Katie je na pomoč poklicala tudi Naomijino sestro Simone, ki je tudi takoj prihitela k Naomi. Skupaj s Katie sta jo poskušali nekako pomiriti in ji razložiti, da ni stara 15 let, temveč 34 in da je fant na vseh fotografijah njen sin Leo. ''Preostanek dneva sem preležala na zofi in jokala, ker sem bila tako zgubljena in ker sem izgubila vse tisto, kar sem imela tako rada – šolo, sprehode v parku, moje najboljše prijatelje, varen dom,'' pripoveduje.

Ker tudi naslednje jutro ni bilo z Naomi nič bolje, sta jo Simone in Katie odpeljali k zdravniku. Ta je ugotovil, da boleha za tranzitorno globalno amnezijo – prehodno obliko izgube spomina, ki jo lahko sprožijo kakšni čustveni, travmatični dogodki ali izpostavljenost hudemu stresu. Pacienti s to obliko prehodne izgube spomina si načeloma popolnoma opomorejo v obdobju od enega do osmih mesecev, poleg tega ne pozabijo vsakodnevnih veščin, kot na primer kako voziti avto, pisati ali kuhati, temveč v pozabo potisnejo čustvene dogodke, čustvene spomine. Zdravnik je tako rekel, da ji spominov ne smejo vsiljevati, temveč se mora sama spomniti, kdo je in kako živi. Tudi sama ne sme pretiravati in se priganjati, da bi se čim prej spomnila svojega življenja ter stvari v njem.

A Naomi si ni mogla pomagati, izbrskala je stare dnevnike in začela brati o svojem življenju. Ugotovila je, da ni postala novinarka ali zdravnica, ki bi pomagala ubogim v Afriki, kot je sanjala, ko je bila še najstnica, temveč je imela svoj posel holističnih terapij. Bila je mama samohranilka in je povsem sama skrbela za sina Lea. Poleg tega da je skrbela za svojo malo družino in posel, je študirala še psihologijo. Po treh tednih od nenadne izgube spomina se je začela počasi spominjati svojega življenja in še pet tednov pozneje se je spomnila že skoraj vsega. Imela je veliko srečo, da izguba spomina ni bila trajna, pravi pa, da zdaj zaradi te grozljive izkušnje povsem drugače gleda na svoje življenje. ''Čeprav je bilo grozno, tega, kar se mi je zgodilo, ne bi spreminjala. Vesela sem namreč, da sem imela priložnost na svoje pogledati skozi povsem drugačne oči – skozi oči petnajstletnice. Spomnila sem se, kaj zares šteje v življenju, in ga začela še bolj ceniti,'' je še povedala Naomi.