Ljudje so lahko vitki zaradi številnih vzrokov. Morda so se okužili s kakšnim virusom, morda so ravnokar preboleli hudo bolezen, jemljejo mamila, so zagrizeni športniki, lahko pa so taki že po naravi. “Včasih je izjemno težko ločiti med temi ljudmi in osebo, ki trpi zaradi anoreksije, kljub temu pa obstajajo določena 'pravila', po katerih se da prepoznati slednjo,“ pravi Emily. Za osebo z anoreksijo je po njenem mnenju torej značilno, da:

- nosi več slojev oblačil, tudi poleti;

- ogromno pozornosti nameni hrani (bulji v izložbe s hrano, restavracije …);

- je odtujena in skrivnostna (skrbi jo le to, kdaj bo spet lahko jedla in kdaj ne);

- nima veliko energije (ne more hitro hoditi, se smejati, sprostiti in zabavati).

Mit št. 2: Osebe, ki trpijo za anoreksijo, niso lačne

Seveda so, saj so samo ljudje. Kljub temu pa se radi pretvarjajo, da niso. “Lakota kmalu postane bistvo vsega – mučenje in odvisnost hkrati,“ razlaga Emily. Kljub temu da govorijo, da niso lačni, bi z veseljem nekaj prigriznili. "Z izbuljenimi očmi strmiš v krožnik drugega, gledaš, kako oseba je hrano, ki si jo ravnokar zavrnil in sebe in okolico prepričuješ, da si ravnokar jedel in da nisi lačen," še dodaja.

Mit št. 3: Ljudje, ki imajo anoreksijo, ne marajo hrane

Ta mit je podoben prejšnjemu. Ne gre za to, da ne bi imeli hrane radi, prej nasprotno. Ti ljudje imajo radi hrano in prav toliko radi jejo, kolikor radi tudi stradajo. “Tako kot stradanje tudi prehranjevanje postane sčasoma bistvo vsega. Toda hrana mora biti skrbno pripravljena, zaužita v miru, brez motenja drugih ljudi in v osami,“ pravi Emily. Osebe, ki imajo anoreksijo, se pri prehranjevanju in stradanju držijo strogih pravil, ki jih nikakor ne smejo prekršiti.

Mit št. 4: Anoreksični ljudje se v ogledalu vidijo debele

Seveda ne. Vsak anoreksičen človek se zaveda, da je suh. “Ob pogledu v ogledalo vidiš rebra, prekrita s tanko kožo, ko se skloniš, pa lahko na svojem hrbtu prešteješ prav vsa vretenca. Komolci so debelejši od nadlahti, trebuh pa je vdrt,“ se spominja, a dodaja, da kljub temu vsakdo išče na sebi košček telesa, ki bi se ga dalo še dodatno izstradati. “Na stegnih na primer je vedno preveč mesa, zapestja so vedno preširoka, trebuh je lahko še bolj raven in vdrt.“ Ne gre torej za prepričanje, da je oseba debela. Po njenem mnenju gre bolj za to, da si oseba dokazuje, da se lahko upre nečemu, kar je bistvenega pomena za življenje, in da si dokaže, da zna biti disciplinirana.

Mit št. 5: Biti suh je bistvo anoreksije

Čeprav se morda zdi neresnično, je suhost pri anoreksiji le postranskega pomena. Bistvo vsega je namreč nadzor. “S suhostjo, ki je posledica strogega nadzora, sebi in ostalim le dokažeš, da zmoreš,“ pravi Emily. Nadzor nad hrano in prehranjevanjem pa se kmalu spreobrne v nadzor nad celim življenjem. “Kmalu začneš nadzirati tudi, koliko in kdaj delaš, koliko zapraviš, koliko časa nameniš prijateljem, ali se tvoje telo debeli ali ne … Vse dokler ne ugotoviš, da življenja dejansko ne nadzoruješ več ti, temveč anoreksija. Tako ravnaš le zato, da greš lahko na pijačo, dokler si še dovolj pri močeh, da delaš, dokler se ti ne začne vrteti …“ Vsi ti ideali, samozanikanje, težnja po popolnosti in iluzija o nadzoru pa anoreksičnega človeka po Emilyjinem mnenju naredijo nečloveškega in odtujenega.

Sicer pa si njeno celotno zgodbo lahko preberete v članku 26-letno dekle s 30 kilogrami.