Ko se je naslednji dan zbudila z bolečinami v hrbtu in bolečimi nogami, je zamahnila z roko in dejala, da so to pač posledice bolj ali manj neprespane noči in preveč alkohola.

Dan kasneje svojih nog ni mogla premakniti. Začela se je nočna mora.

Zakaj je praktično čez noč postala paralizirana?

Tako so lansko leto danes 20-letni Rachael diagnozirali, da jo je prizadel Guillain-Barréjev sindrom, nevrološka motnja, s katero se je v povprečju prisiljen spopasti en človek na 100 tisoč ljudi. Gre za nepričakovano paralizo, ki se širi. Že čez nekaj dni Rachael ni mogla niti dihati niti pomežikniti, pri življenju jo je ohranjal respirator. Ves čas jo je tudi bolelo, ker so živci možganom prenašali napačna sporočila.

Takrat so zdravniki dejali, da si bo težko opomogla. A zgodil se je čudež. Po petih mesecih se je njeno stanje začelo izboljševati. Začela se je sporazumevati z zunanjim svetom, in sicer tako, da je očmi pokazala na črko na tabli, na katero so zapisali abecedo. Čez dva meseca je lahko počasi začela premikati tudi obrazne mišice, roke, dlani in noge. 11. marca letos je lahko zapustila bolnišnico.

"Ko so mi povedali, da je moje noge zajela paraliza, sem mislila, da sem k zdravnikom prišla dovolj zgodaj, da mi bodo lahko pomagali," se spomni. Danes neizmerno ceni, da lahko sama sede ali popije kozarec vode. "Gre za bolezen, kjer imunski sistem napade živčevje. Pri večini se zgodi ali na obrazu ali na telesu. Pri meni je prizadelo oboje. Nisem mogla govoriti, celo dihati. Bila sem na intenzivni negi, priklopljena na različne cevke in aparature. Moj prvi ponoven spomin je dan, ko sem spet začela govoriti. Moje prve besede so bile 'hvala' zdravniškemu osebju in 'rada vas imam' moji družini."

Študentka kriminologije namerava oktobra nadaljevati študij, poleg tega si sedaj želi, da bi se izučila še za fizioterapevtko, saj ima željo, da bi pomagala ljudem tudi tako. "Na nek čuden način lahko rečem, da sem hvaležna, da se mi je zgodilo, kar se mi je, saj danes veliko bolj cenim življenje in se počutim srečnejša," razmišlja. "Bolj cenim vse, kar imam; vsak dan je zame dar."

Kakšne muke sta doživljala mama in oče?

"Najtežje je bilo, da sem lahko svojega otroka samo gledala in mu nisem mogla pomagati niti na en sam samcat način," pove mati, Karen Johnson. "V teh mesecih sem bila na pravem čustvenem vrtiljaku. Od tega, da sem bila jezna, da se nam je to zgodilo, da sem bila obupana, ker nisem razumela, kaj se dogaja, da sem bila srečna, ko se je nakazal samo drobec upanja. Neverjetno je, da smo jo dobili nazaj. Vsak dan se zbudim zelo hvaležna. Čisto drugače začneš dojemati življenje, ko se ti zgodi kaj takega."

"Dobesedno smo gledali, kako počasi propada," pripoveduje njen oče, Andrew Bailey. "Bilo je, kot bi počasi gledal, kako se pred tabo tvoja hči utaplja. Poleg tega, da se ni mogla premikati, dihati, govoriti, je bila v velikih bolečinah."

Več kot 50 zdravnikov je sodelovalo pri njenem zdravljenju, vse je presenetilo njeno nenadno okrevanje. "V treh dneh je šla od tega, da je bila normalna, do tega, da je potrebovala ventilator," pove dr. Thearina de Beer, ena izmed njih. "Že to je zelo hitro. Hitrejše, kot je - hujše je po navadi. Videla sem tudi bolj grozne primere. Toda to je najhujši primer, pri katerem je bolnik okreval." Težka zgodba, ki je imela na srečo dober konec.