Samantha Shaw je pred tednom dni prestala otoplastiko, korekcijsko operacijo ušes. Čeprav gre za manjši lepotni poseg, najbolj pereč problem predstavlja razlog, zakaj si je poseg želela – v šoli je bila zaradi štrlečih ušes tarča posmeha, žaljivk in zbadanj.

Dr. Steven Pearlman, plastični kirurg, ki je operiral Samantho, je po skoraj triurnem posegu povedal, da ga je deklica prestala zelo dobro. Na mestih, kjer je moral zarezati in šivati, so sicer vidne še manjše modrice, vendar pa bodo kmalu izginile. Pravi tudi, da bo Samantha sedaj morala še nekaj časa nositi trak, da bodo njena ušesa zaščitena, sicer pa da so njena ušesa videti odlično. “Med pregledom po operaciji in ko smo ji sneli obveze, ni potočila nobene solzice. Pogumna deklica je,“ je še povedal.

Samantha je le ena od mnogih otrok, ki prestajajo lepotne posege. V zadnjem desetletju se je število namreč povečalo za več odstotkov. Vendar pa bo Samantha sedaj končno lahko nosila svoje lase spete v čop in uhane, kar si je od nekdaj želela, a si zaradi žaljivk in zbadanja ni upala storiti.

Ali lepotni posegi pošiljajo napačna sporočila?

Strokovnjaki verjamejo, da so glavni razlog za porast lepotnih posegov med otroki vse večji pritisk s strani sovrstnikov, zbadanje, žaljenje in norčevanje. Zaradi tovrstnega obnašanja lahko otrok zapade v depresijo, te težave pa se začnejo odražati tudi v šolskem uspehu in vedenju.

Dr. Frederick Lukash, plastični kirurg, ki je na otrocih izvedel že veliko lepotnih posegov, pravi, da je vpliv zbadanja na otroke zelo močan. “Otroke vedno prosim, naj mi narišejo, zakaj si želijo posega. Eden od otrok je nekoč narisal sebe z ogromnimi ušesi in ostale z normalnimi, iz česar je bilo močno razvidno, da ga ta težava močno obremenjuje,“ razlaga.

Starši in zdravniki menijo, da je postalo zbadanje bolj intenzivno predvsem zaradi interneta in socialnih omrežij, kot je Facebook, in številni med njimi menijo, da plastične operacije enostavno ne bodo rešile tega problema, temveč ga bodo še okrepile. “Spreminjanje videza ni rešitev,“ pravi Cheryl Rode, direktorica kliničnega operativnega oddelka v otroški bolnišnici v San Diegu. “Žrtev ni odgovorna za zbadanje. Z njo ni nič narobe, napačno je vedenje drugih in to bi morali spremeniti.“ Meni, da so za to odgovorne šole in druge institucije, kjer otroci preživljajo večino časa, delno pa seveda tudi starši, ki bi morali otroke primerno socializirati in jih privaditi na drugačnost. “Odgovornost leži na nacionalni ravni, ne na starših žrtev, ki se trudijo storiti vse, da bi njihov otrok lahko normalno preživljal otroštvo in mladost.“

Kljub temu Samantha in njeni starši po posegu čutijo veliko olajšanje. Samanthi ne bo več treba odgovarjati na vse prej kot prijetna vprašanja, zakaj ima takšna ušesa, ne bo ji več treba poslušati žaljivk in se skrivati pred svetom. “Nočem, da je moja hči žrtev posmehovanja. Želim, da ima normalno otroštvo in mladost in da drugi ravnajo z njo tako kot z ostalimi.“