9-letno Kellsey Donaldson je nedolžen poljubček nič hudega sluteče osebe skoraj stal življenja. Njeno telo je na virus herpesa namreč reagiralo tako močno, da ne more več hoditi ali govoriti. Virus je za odrasle sicer popolnoma nenevaren, herpes, ki ga povzroča virus herpes simplex, pa izgine po nekaj dneh, vendar pa je reakcija pri otrocih lahko, kljub temu da se pojavi zelo redko, izjemno nevarna.

Kellseyjina starša, 35-letna Julianne in 38-letni Chris, bi zato rada opozorila na skrite nevarnosti, ki jih za otroke lahko predstavlja 'nedolžen' herpes. “Nikoli ne bomo vedeli, čigav poljub je bil kriv za njeno trenutno stanje in nikogar nočem obtoževati. Tudi sama si nisem predstavljala, da lahko virus herpesa povzroči takšno reakcijo pri otrocih,“ pravi Julianne. “Kellsey je bila obkrožena z ljubeznijo, odkar se je rodila. Vsi so jo objemali in poljubljali, to se nam ni zdelo prav nič sporno,“ dodaja. Naenkrat pa jo je virus iz živahne deklice, ki ni nikoli sedela pri miru in ni nikoli nehala govoriti, spremenil v otroka, ki ne bo nikoli več mogel hoditi in govoriti.

Kellsey se včasih zaradi tega, ker ne more početi ničesar, močno razburi. A je to ne ustavi, da ne bi še naprej poskušala in se trudila govoriti ter shoditi. “Ponosna sem nanjo. Na splošno je sicer izjemno srečen otrok. Ves čas se smeji, čeprav ne vem, kako ji to uspeva in zakaj, saj ne more ničesar povedati. Nasmejana je od trenutka, ko odpre oči, pa do zadnje sekunde preden zaspi. Vseh teh nasmehov z možem ne bi bila deležna, če se ne bi znala spopasti s težavo. To nas je okrepilo kot družino in upamo, da bo njen napredek sčasoma še večji,“ pravi Julianne in dodaja, da na nevarnost herpesov še vedno opozori vsakogar, ki pretirano poljublja otroke.

Kellsey je bila od marca 2001 naprej, torej odkar se je rodila, izjemno zdrav otrok. Razvijala se je hitreje kot njeni sovrstniki, shodila je še pred prvim rojstnim dnem, spregovorila pa takoj za njim. Decembra 2002 pa se je vse spremenilo. Dobila je napade. “Njene oči so se obrnile narobe, glava in telo pa sta se tresla. S Chrisom sva čakala na reševalce in prav nič nama ni bilo jasno,“ razlaga Julianne. Dvignila je svojo hčer v naročje. “Mislila sem, da jo bom izgubila. Umirala je pred mojimi očmi in ničesar nisem mogla storiti, da bi ji pomagala.“ Po 20 minutah je končno prispela pomoč. Kellsey so takoj začeli dajati zdravila, a se napadi niso in niso končali. Nato so jo prepeljali v edinburško bolnišnico. “Zdravniki so nama povedali, da je med potjo trikrat umrla, a da jim jo je k sreči uspelo oživiti. Organi so ji odpovedovali in zmanjkovalo je časa.“

Ko je rešilec prispel do bolnišnice, so Kellsey nemudoma odpeljali na oddelek za intenzivno nego in jo priklopili na naprave, ki so ji pomagale dihati. Zdravnik je prestrašenima Chrisu in Julianne razložil, da je reakcijo povzročila infekcija, ki se je razširila na možgane in povzročila otekanje. Vendar pa jih je begal vzrok infekcije.

Nekaj dni kasneje so rentgenski posnetki glave pokazali, da so napadi trajno poškodovali levo polovico možganov, ki nadzorujejo govor, izvidi, na katere so čakali še dva tedna, pa so pokazali, da je reakcijo, vnetje možganskega tkiva oziroma encefalitis, povzročil virus herpesa. Julianne in Chris sta se tedaj spomnila, da se je nekaj dni pred napadom Kellsey pritoževala zaradi razjed v ustih, zdravnik pa je potrdil, da so to lahko že znaki herpesa. “Pojasnili so nama, da so tovrstne reakcije ekstremno redke. Vendar večina otrok v takšni situaciji umre. Medicinska sestra nama je razložila tudi, da se je virus razširil po telesu in zašel v možgane, zaradi česar je njeno telo nehalo normalno delovati,“ še pravi Julianne.

Ko so Kellsey v bolnišnici začeli zdraviti z aciklovirom, protivirusno učinkovino za zdravljenje okužb s herpesvirusi, se je njeno stanje hitro stabiliziralo. Tretji rojstni dan je tako praznovala že doma, vendar pa so bile posledice okužbe tako hude, da je lahko le še negibno ležala v postelji. Hranili so jo preko cevke v nosu, spregovorila pa ni niti besedice.

Nadaljnji pregledi in preiskave so pokazali, da je ob začetku zdravljenja napačno delovalo kar 74 odstotkov Kellseyjinih možganov, do njenega sedmega leta pa se je ta odstotek zmanjšal na 32. Danes Kellsey trpi za epilepsijo. Še vedno ne more hoditi in govoriti. Na dan utrpi približno deset napadov, kljub temu pa počasi napreduje.