Kelly-Ann Challinor je bila stara šele devet let, ko je odšla na jahanje s prijatelji in se je konj nenadoma vznemiril, jo vrgel s hrbta in padel naravnost nanjo. V nezgodi je utrpela večkratni zlom čeljusti, ličnic, očesnih jamic, nosu in lobanje. Zdravniki so obupane starše Kelly-Ann opozorili, da so lahko poškodbe za njo usodne in da bo, če bo sploh preživela, najverjetneje utrpela tudi možganske poškodbe.

“Če sem iskrena, sploh nisem bila prepričana, ali v bolnišnični postelji zares leži moja hči ali ne, saj je bil njen obraz popolnoma udrt in neprepoznaven,“ se grozljivega dogodka iz aprila 2005 spominja dekličina mama Carol. “Videti je bilo, kakor da ji bo eno oko vsak čas padlo ven, krvavela je iz nosu in ušes in ni dajala nobenih znakov življenja. Očitno je konj vstal na zadnji nogi, se prekucnil s hrbtom nanjo in s svojo glavo udaril v njeno.“ Carol nesreče sicer ni videla na lastne oči, se pa spominja, kako je zaslišala nekoga, ki Kelly-Ann spodbuja, naj začne dihati. “Takrat sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Zares pa sem se situacije zavedla šele v bolnišnici, saj sem bila prej v popolnem šoku. Takrat sem spoznala, da bo verjetno utrpela tudi hude možganske poškodbe, če bo sploh preživela.“

Ko se je Kelly-Ann v bolnišnici prvič videla v ogledalu, ni izrekla ene same besede. Le solze so ji spolzele po licih, pravi Carol. “Vendar nas je vse prijetno presenetila, saj si je popolnoma opomogla. Odkrito povedano, resnično ne bi mogla biti bolj ponosna nanjo.“

Kelly-Ann so takoj po padcu odpeljali v bolnišnico Addenbrooke v Cambridgu. Ekipa tamkajšnjih zdravnikov, bilo jih je 15, je izvedla urgentno operacijo, s katero ji je rešila življenje. Za pet dni so jo uspavali v umetno komo, v tem času pa opravili številna rentgenska slikanja, ki so pokazala, da ji je udarec konja praktično porinil celoten obraz v lobanjo. Najbolj pa jih je skrbela velika razpoka na čelni kosti in razpoka na spodnjem delu lobanje, tik nad vratom. “Lobanja ji je počila natanko tam, kjer so bili robovi čelade,“ pravi Kelly-Annin oče Noel. “Če ne bi imela na sebi čelade, bi bila njena lobanja popolnoma zdrobljena. Nobenega dvoma ni, da ji je čelada rešila življenje.“

Po petih dneh kome so Kelly-Ann možgani končno nehali zatekati. Takrat so jo zdravniki lahko zbudili, čakala pa jo je še triurna operacija, med katero so ji rekonstruirali sploščen obraz. V čelo so ji vsadili kovinske ploščice, prav tako tudi v ličnice. Zatem so ji kosti zvlekli nazaj na naravni položaj in jih pričvrstili s kovinskimi žičkami. Ker je imela Kelly-Ann težave tudi z očmi, jo je čakala še operacija sinusov. Kljub zahtevnosti poškodbe pa je deklica očarala prav vse, saj je izjemno hitro okrevala.

Lansko leto je Kelly-Ann končno lahko zapustila bolnišnico. Ponovno je začela jahati in celo tekmovati. “Nesreče se sploh ne spomnim,“ pravi danes. “Mislila sem, da sem vse skupaj le sanjala. Sanjala sem, da letim, trenutek zatem pa sem okoli sebe slišala ogromno glasov. Nato sem se zbudila in vsi lasje so mi izginili. Vem, da je morda slišati smešno, vendar sem se počutila grozljivo. To je bil eden najhujših trenutkov v vseh teh letih. No, huje je bilo le še, ko so mi z glave odstranili obveze. Sestre so mi namreč dovolile, da to naredim sama, a je bilo izjemno boleče in zdelo se mi je, da traja celo večnost.“ Kelly-Ann se zatem še mesece ni mogla kopati ali oblačiti sama, pa tudi hoditi ni mogla. “Do stopnic sem se morala plaziti. Poleg tega sem imela grozne glavobole in vrtoglavice. Pokončna drža je bila zame neuresničljiva.“ To je bil zanjo še posebej velik šok, saj se je pred tem veliko ukvarjala s športom in ni znala biti pri miru niti minute. Vendar pa je to ni odvrnilo od njene največje ljubezni – konjev in jahanja. “Poškodbo in nesrečo sem sprejela le kot kratek premor, med katerim ne bom smela jahati. Od nekdaj so bili konji moja največja ljubezen, zato sem jahati začela že pri petih letih.“