6-letna Suman Khatun iz West Bengala v Indiji pri 104 centimetrih višine tehta petkrat več kot njeni sovrstniki in velja za najdebelejšega otroka na svetu. Kazalček na tehtnici ji namreč pokaže kar 90 kilogramov.

Ko se je rodila, je Suman tehtala zdravih 3800 gramov, od trenutka, ko jo je mama začela dojiti, pa se je začel njen apetit močno povečevati. Sedaj Suman za zajtrk ob sedmih zjutraj poje 20 piškotov in 12 banan, ob pol desetih pa si za malico privošči dva krožnika riža in 5 jajc. Zatem sledi prigrizek, ki sestoji iz 15 piškotov, vrečke ali dveh čipsa in 10 banan, ob ob pol enih pa jo že čaka kosilo – dva krožnika riža, dve skledi ocvrtih rib, krompir s curryjem, dve omleti in kumarice. S tem pa njeno prehranjevanje še ni zaključeno. Za popoldansko malico jo namreč čaka še 10 sladic, 15 piškotov, 10 banan in čips, za večerjo pa dva krožnika riža, dve skledi ocvrtih rib s curryjem, krompir in vložen paradižnik. Njena 32-letna mama Beli Bibi nad količino, ki jo njena hči zaužije, sploh nima nadzora, saj se po kosilu takoj odpravi do sosedov, kjer prosjači za še hrane. “Neprestano je lačna, če ne dobi hrane pa začne na ves glas jokati,“ pravi. “Težko mi je, če je moja hči tako žalostna, zato ji pač dajem hrano. Kaj naj naredim?“

Na teden Suman tako zaužije približno 14 kilogramov riža, 8 kilogramov krompirja, 8 kilogramov rib in 180 banan, poleg vsega tega pa se baše še s priljubljenimi torticami in piškoti. Zaskrbljujoče debela deklica tako poje toliko hrane, da bi z njo lahko nahranili kar nekaj družin, kljub temu pa se še vedno pritožuje, da je lačna. Zaradi debelosti se izogiba fizičnim aktivnostim, saj je zanjo izjemno naporna že hoja. Po minuti hoje se namreč že zgrudi na tla, vsa preznojena in zasopla. Dneve tako preživlja pred televizijo ali pa sede opazuje svojo 13-letno sestro, ki tehta polovico manj kilogramov kot ona, kako se igra s prijateljicami.

“Sumanin apetit smo se trudili nadzorovati na najrazličnejše načine, a preveč joče in zato nimam druge izbire, kakor da jo nahranim. Poskusila sem biti striktna in ji odrekati hrano, a se je vsakič začela valjati po tleh in basati z blatom. Ker nisem hotela, da moj otrok uživa blato, nisem imela izbire in sem ji začela ponovno dajati hrano,“ razlaga Beli Bibi. “Ko prosjači za hrano mi je izjemno neprijetno in sramujem se njenega početja, saj daje vtis, da jo stradamo in ji ne damo hrane. Ker se sosedom s tem močno zasmili, pa ji dajejo še hrane.“

Suman sicer obiskuje šolo, a jo sovraži. “Večina sošolcev se norčuje iz mene, zato se skrivam pred njimi. Poleg tega so obroki v šoli premajhni, zato sem med poukom vedno lačna,“ se pritožuje.

Družinski zdravnik Subodh Bandyopadhyay spremlja Suman že od rojstva. “Tehta petkrat več kot zdrav šestletnik. “Čas je, da starši resno poprimejo za težavo. Če bo tako nadaljevala, bo v bližnji prihodnosti umrla zaradi zastoja srca. Stanje je močno zaskrbljujoče.“ Vendar pa Sumanini starši nikakor ne najdejo recepta, kako prisiliti hčer v hujšanje in začeti nadzorovati njeno prehranjevanje. “Ničesar nismo naredili narobe. Popolnoma nemočni smo,“ odgovarja Beli Bibi. “Naše roke so zvezane. Če močno joče, zboli in začne krvaveti iz nosu, kar je še huje. Zato se trudimo, da je srečen in vesel otrok in ji dajemo, kar zahteva. Hrana jo osrečuje.“