Irka Denise Lehane je bila dojenček, ko je na domači kmetiji doživela hudo nesrečo. Oče je na vrtu kuril, sestra pa je potiskala voziček. Po nesreči se je ta prevrnil in Denise je padla ravno v ogenj. Na intenzivni negi so se zdravniki več mesecev borili za njeno življenje. Ko so jo rešili, so naredili tudi nekaj nujnih presaditev kože. Sicer pa so zdravniki v Dublinu dejali, da lahko nadaljujejo s presaditvami, ko bo nehala rasti, kar bi bilo, ko bi bila stara približno 19 ali 20. Na srečo so ji v ZDA lahko pomagali že prej.

"Ne vem, kako bil bilo, če bi vsa najstniška leta bila videti tako, kot bi bila videti, če mi ne bi v ZDA omogočili plastičnih operacij," pravi Denise. Sošolci je zaradi videza ravno niso dražili, pravi pa, da so do nje bili in tudi še so večkrat neprijazni neznanci na ulici. Rekli bi o njej kaj neprijetnega tako, da bi to ona slišala. To se je dogajalo tudi zadnjih deset let, ko je odrasla. Niso le otroci žal tisti, ki ne znajo začutiti stiske drugega.

Življenje ji je spremenila humanitarna organizacija

Denise je imela srečo, da je, ko je bila stara 13 let, prišla v stik s humanitarno organizacijo, ki ji je pomagala, da jo je plastični kirurg pričel operirati že takrat. Z donatorji so ji omogočili, da je vsako poletje tri mesece preživela v New Yorku, kjer je imela vsakič več operacij, ki so poskušale izboljšati kakovost njenega življenja tako fizično kot psihično. To, da je videti bolj normalno, izboljšuje njeno samopodobo, zaradi tega se ji je lažje vključiti v družbo. Od 13. leta je imela zaradi pomoči humanitarne organizacije in njenih donatorjev več kot 100 operacij, njihova skupna vrednost je več kot milijon.

Naslednje leto jo čaka še zadnja operacija. In to kljub temu, da je leta 2013 humanitarna organizacija, ki ji je pomagala, prenehala delovati. Denar je morala poiskati drugje. A komaj že čaka, da bo operacij konec, čeprav priznava, da se jih je v vsem tem času kar privadila. Ne želi pa tudi več spreminjati kaj dosti svojega videza. "Lahko bi imela takšne operacije do konca življenja," pravi. "Ampak takšna sem odrasla in mislim, da je zdaj čas za njihov konec. Ni mi bilo prijetno pri srcu vsako poletje vedeti, da moji prijatelji odhajajo na poletna druženja in potovanja, medtem ko sem jaz ležala v bolnišnici. Ampak vsekakor je bilo vredno prestati toliko operacij, ker so sploh moj obraz drastično spremenile. Ne vem, kje bi bila danes, če ne bi do 19. ali 20. leta nič naredili. Bila bi v povsem drugem položaju. Res sem hvaležna humanitarni organizaciji, ki je vame investirala toliko časa in denarja. Imela sem srečo." Tako mlada je doživela nekaj, kar je spremenilo njeno celo življenje, a se je s tem spopadla zelo pogumno.