Nobena izmed ponujenih možnosti ni bila ravno optimalna, a po nekaj prebranih forumih ter opravljenih telefonskih klicih sta ugotovila, da bi bilo podaljševanje noge dolgotrajno in boleče, ob tem pa sploh ni nujno, da bi bila ta metoda uspešna. Preostala jima je torej samo amputacija obeh nog. Starša sta se posvetovala z več svetovalci v Veliki Britaniji in po svetu ter prišla do zaključka, da v kolikor Evie deformiranih nog ne bodo nadomestili s protezama, nikoli ne bo mogla hoditi. »Čutila sem, da bo to najbolje za hčerko,« se danes spominja mama Nicci, čeprav je bila odločitev, da dovoli tako drastičen poseg vse prej kot lahka. »Trenutek, ko sem podpisala dokument ter kirurgom dovolila, da amputirajo njeni nogi, je bil eden najbolj groznih v mojem življenju in ena najtežjih odločitev sploh. A danes vem, da sem se odločila pravilno.«

Skrbelo jo je, da jo bo hčerka sovražila

Evie je bila operirana novembra leta 2011, ko je bila stara vsega leto dni. Mama Nicci se spominja, da je bil čas od trenutka, ko je podpisala dovoljenje, do same operacije najdaljše obdobje v življenju, čeprav je vmes minila samo dobra ura. Mlada Britanka se je namreč nenehno spraševala, ali se je res odločila prav. »Zdravniki so mi dejali, da moram podpisati dovoljenje, če se strinjam z amputacijo in v trenutku, ko sem v rokah držala pisalo, sem se resnično počutila naravnost grozovito. Evie je bila tako majhna, bila je še dojenček, zato je bilo težko razmišljati o tem, kaj vse bo morala prestati. Skrbelo me je, ali bo dejansko lahko še kdaj hodila. Spraševala sem se, ali me bo morda nekoč sovražila, ker sem se tako odločila, zato sem se morala ves čas opogumljati, da bo ta odločitev njeno življenje spremenila na bolje.«

Le nekaj tednov po operaciji je bila že na nogah

Ko se je Evie po operaciji prebudila iz narkoze, je staršema odleglo, saj so jima zdravniki dejali, da je poseg uspel in da bo njuna hčerkica kmalu stala na svojih nogah. Kljub temu sta bila prestrašena, saj je bil pogled na otroka brez nog vse prej kot prijeten. A ko so malčici po nekaj dneh odstranili povoje, sta bila zadovoljna, saj so bili šivi komajda vidni, nogi pa sta bili po pritrditvi protez videti kot resnični. Le nekaj tednov pozneje je Evie že naredila svoje prve korake, kar je poskrbelo za neverjetno veselje ter olajšanje. »Seveda sem bila zaskrbljena, ali in kako se bo prilagodila na protezi, a bila je res neverjetna. Evie je preprosto mala živahna bojevnica in mislim, da nas je vse presenetila s svojim neverjetnim napredkom. Ni ji bilo težko – enostavno se je postavila na noge in odkorakala,« se s solzami sreče v očeh prvih korakov spominja ganjena mamica.

Evie se danes že zaveda, da je nekoliko drugačna od vrstnikov, a je to ne moti preveč. Trudi se držati korak z njimi in brez obotavljanja premaguje oviro za oviro. »Včasih me vpraša, ali ji bodo noge in prsti na nogah še kdaj zrasli, a ji prijazno pojasnim, da to pač ne bo mogoče. In videti je, da nima posebnih težav zaradi tega,« pravi mama Nicci ter doda, da je Evie zelo aktiven otrok. "Rada hodi plavat, plesat, rada skače po trampolinu in se s starejšo sestro Freyo podi po domačem vrtu. Prav neverjetno je videti, kako zelo hitro napreduje in se uči novih stvari. To, da lahko danes gledam, kako teče naokrog in se igra z vrstniki, je naravnost čudovito.«

Dobila je celo posebno kolo

Zahvaljujoč podpori ter nesebični pomoči lokalne skupnosti ima Evie sedaj tudi kolo, ki je posebej prilagojeno njenim potrebam. Do odločitve za nakup kolesa sta starša prišla nekega popoldneva, ko sta se Evie in Freya igrali na vrtu in se je Evie zaželela zapeljati na sestrinem kolesu. »Posadila sem ga nanj, a žal ni mogla uporabljati pedalov, saj protezi ne dovoljujeta, da bi upognila nogi. Res jo je bilo žalostno gledati, kako obupno si želi kolesariti,« se spominja mama. S soprogom sta začela nemudoma zbirati finančna sredstva za posebej prilagojeno kolo, ki bi ga Evie lahko upravljala s pedali in bila presenečena, ko so jima brez posebne prošnje na pomoč priskočili sosedje, prijatelji ter lokalne oblasti. V vsega nekaj dneh so zbrali potrebna sredstva in ji kupili kolo, nad katerim je bila tako zelo navdušena, da se z njim vsak dan pelje do vrtca. »Tako zelo sem ponosna nanjo. Prestala je toliko hudega in prav nič je ne ustavi,« je nad borbenostjo svoje hčerke očarana mamica Nicci.