Anja Kastelic, posvečena sestra iz skupnosti Na tvojo Besedo, nas je toplo sprejela v prostore minoritskega samostana. V pogovoru nam je zaupala, kako je prišla do ideje, da bi proste sobe namenili nastanitvam onkološkim bolnikom in staršem otrok, ki se zdravijo na pediatrični kliniki. Beseda pa je tekla tudi o tem, kako pomembno je, da smo v današnjih časih sočutni drug do drugega, da si upamo sočloveka vprašati, kako je, in mu nuditi občutek topline in prijateljski stisk roke. 

Minoritski samostan sv. Maksimilijana Kolbeja se nahaja v bližini Univerzitetnega kliničnega centra in Pediatrične bolnišnice Ljubljana. Poleg štirih urejenih sob s sanitarijami pa bolnikom ali staršem obolelih otrok nudijo tudi brezplačno parkirišče. Veš pa si preberite v spodnjem pogovoru. 

Od septembra nudite prenočevanja za onkološke bolnike in starše bolnih otrok. Zaupate, kaj je bolnikom in njihovim staršem ponujeno v vašem samostanu in zakaj ste se odločili za takšen korak? So si ljudje, ki so nastanjeni pri vas, tudi medsebojno v oporo?

Ponujamo jim prenočišče, ki vključuje urejeno sobo z lastno kopalnico, souporabo manjše kuhinje, kjer si lahko pripravijo kakšen obrok, parkirišče, kapelo, skupno dnevno sobo, skratka neko zavetje, kamor se lahko umaknejo in hkrati vedo, da niso sami. 

Zaenkrat se še ni zgodilo, da bi se posamezniki, ki so nastanjeni pri nas, skupaj usedli v dnevni prostor in se pogovarjali o stiski, saj niti ni bilo tovrstnih priložnosti, ker njihova kratkoročna bivanja niso sovpadala z drugimi ali pa so večino časa preživeli v bolnišnici. A spomnim se primera, ko je očka, ki je imel otroka na pediatričnem oddelku, za nas povedal drugemu očetu, ki je bil v podobni situaciji in ga je potem pripeljal s seboj in sta oba prespala pri nas in si nudila podporo.  

Tisti, ki so iz Ljubljane in seveda niso v okoliščinah zdravljenja, verjetno sploh ne pomislijo na to, kakšno stisko predstavlja vožnja, samo zdravljenje in prilagajanje. Menite, da država dovolj stori v tem v kontekstu socialnega in zdravstvenega varstva?

Ne. Mislim, da bi ljudi, ki potrebujejo pomoč v tovrstnih situacijah, lahko imeli več v mislih. Da se takoj, ko v družino pride bolezen, povečajo tudi stroški zaradi prehrane, preiskav, zaradi prevozov in vseh sprememb, ki se pojavijo, in da bi tu lahko ponudili kakšen dodatek tem družinam. 

Potem pa tudi glede parkirišč, mislim, da bi bila lepa gesta mestne občine Ljubljana, da bi onkološkim bolnikom ali staršem obolelih otrok, ki se zdravijo na pediatrični kliniki, nudili kartico za parkirišče ob kliničnem centru, s katero bi imeli brezplačno parkiranje, ali pa bi poravnali simbolično ceno zanj. Ker mnogi povejo, da jim to predstavlja eno veliko stisko, in če ne parkirajo tam, jim pajek odpelje avto ali pa plačajo visoko kazen in s tem se njihov stres še poglobi. 

Omenila pa bi tudi to, da mame večkrat opozorijo, da so ležalniki na pediatričnem oddelku, na katerih prespijo med spremstvom otroka, izjemno neudobni in trdi. Že tako imajo velike skrbi, ki jim ne omogočajo spanca. Neudobni ležalniki pa pomenijo, da se tudi fizično ne morejo spočiti, se počutiti kolikor se da udobno v težki situaciji. 

So malenkosti, ki bi bolnikom ali staršem obolelih otrok ogromno pomenile. Za državo bi to bile malenkosti, ogromno pa za te ljudi. V tem delu pa je prav, da izpostavim tudi to, da vsi starši res pohvalijo zdravstveno osebje in povedo, da so izjemno prijazni, sočutni in topli. To vsem največ pomeni. Ko se znajdeš v trenutku, ko moraš otroka nekomu predati v roke, se ti zdi vsaka informacija, ki jo dobiš, dragocena, to, da je nekdo potrpežljiv s teboj, da ti pove, kaj se dogaja. In tudi tu bi morala država bolje poskrbeti in izboljšati razmere za zdravstveno osebje in s tem avtomatsko tudi za bolnike. Ker to je povezano. 

Ne samo država, tudi družba bi morala zdravstvenim delavcem dati poklon, jih spoštovati in ceniti, kajti nikoli ne vemo, kdaj bomo v situaciji, ko jih bomo potrebovali. To delo ni lahko. Ni lahko delati z ljudmi. In ko niti zate ni poskrbljeno, težko skrbiš za druge. Poznam medicinske sestre, ki iščejo parkirišče, saj s plačo ne pridejo skozi mesečne stroške. To so recimo osnove, za katere ni poskrbljeno. Urniki so naporni, zdravstveni delavci pa preobremenjeni, zaradi tega odhajajo tudi v tujino in to ni v redu. 

Nudite še kakšno dodatno podporo staršem in bolnikom? V smislu pogovora ali česa podobnega?

Možnost pogovora vedno je. Sama delujem kot psihoterapevtka, tako da ta možnost je, če bi jo kdo potreboval. Za verujoče imamo tudi božji pogled na vso situacijo, kako skozi vse prepreke in stisko. A iz izkušenj se je najbolj pokazalo, da so spontani pogovori, ko se srečamo na hodniku in jih vprašam, kako so, kaj je novega, kaj so povedali zdravniki, najbolj produktivni. Takrat se ljudje najbolj odprejo in so pripravljeni na pogovor. 

Kako je poskrbljeno za prehrano in prehranske potrebe onkoloških bolnikov ter družin, ki bivajo v vašem samostanu?

Zaenkrat ni posebej poskrbljeno za prehrano, saj večina pride zgolj prenočit ali pa ker potrebujejo parkirišče. Če bi se pokazala potreba, bi tudi za to poskrbeli. Zaenkrat pa je tako, da si posamezniki lahko v kuhinji, ki je na voljo, samostojno pripravijo obrok po želji. Ponavadi si sami prinesejo hrano, bolnik namreč najbolje ve, kaj sme in česa ne sme uživati, tako da posebnih prilagoditev ni.

Menite, da bi lahko tudi navadni posamezniki pomagali kakorkoli olajšati stisko tako staršev kot tudi bolnikov?

Seveda. Najbolj s tem, da smo sočutni, da opazimo človeka v stiski, da znamo pristopiti sočloveku, odpreti dialog, si upati vprašati, če je karkoli, pri čemer lahko pomagamo, če lahko kaj naredimo zanje, jim pridemo naproti. Še najbolj pomembne so pa v takšnih primerih konkretne pomoči. Torej da se odpravimo v trgovino, če kaj rabijo iz trgovine. Da jim mogoče anonimno v nabiralnik vržemo kuverto z denarjem in jim tako polepšamo težko situacijo ali stisko. Da jim kaj toplega skuhamo in prinesemo, kajti v takšnih situacijah človek ne zmore ali enostavno pozabi jesti in če ima že pripravljeno nekaj toplega, bo tako morda zaužil vsaj pet žlic obroka. 

Lahko jim pomagamo tudi z molitvijo, da jih imamo v mislih, da molimo zanje in jih duhovno podpremo. Tudi pri nas dnevno molimo za ljudi, ki so v stiski, ki jim je težko. In mnogim to veliko pomeni. In če jim rečemo, da bomo molili zanje, to lepo sprejmejo. Pa tudi to, da se mogoče kot družba malo bolj aktiviramo in senzibiliziramo, da se ne držimo vsak zase ali ko slišimo, da je kdo na preizkušnji, ne rečemo zgolj, hvala Bogu, samo da se to ne dogaja meni, temveč da bi znali malo lepše skrbeti drug za drugega. Ker še vedno največji udarec za človeka je spoznanje, da drugemu ni mar. 

Tudi pri otrocih je to zelo lepo vidno. Zdravstveno osebje poudarja, kako otrok hitreje napreduje, ko je ob njem mama ali nekdo od bližnjih, kakor pa če je sam. Včasih kot terapevtka dobim ljudi, ki so že odrasli, ampak imajo travme še iz otroštva, ko so bili še časi, da je otrok, če je zbolel, moral biti sam v bolnišnici. Tudi po dva meseca starši niso smeli priti do njega. In to so take travme za otroka, ker se počuti popolnoma izdanega, zapuščenega. Ni zmogel razumeti, zakaj, sam je nosil bolečino v sebi in to se odraža tudi v poznejših odnosih, to niso majhne poškodbe. In zato sem hvaležna, da smo v tej točki napredovali kot družba in prepoznali to potrebo po bližini starša med zdravljenjem. Mislim pa, da je prostora za izboljšavo še veliko. 

Bi radi še sami kaj dodali?

Dobri se mi zdijo portali, kot je vaš, ki delijo tovrstne vsebine, s katerimi spodbujamo povezovanje med ljudmi. Da se najdejo med seboj ljudje s podobnimi izkušnjami in se povežejo. Ker še vedno največja podpora pomeni od nekoga, ki prehaja skozi podobne preizkušnje in te razume. Zato se mi zdijo dragocene možnosti, ki ljudem omogočajo takšno povezovanje. 

Kako pa lahko ljudje pomagamo vam, da bi lahko vi pomagali drugim?

Mislim, da največ lahko naredite z deljenjem objave, da se razširi informacija o tem, da možnost nastanitve pri nas obstaja. In pa da vsi skupaj stremimo k temu, da bi postali topla, sočutna družba. To bi bilo najlepše.