20-letna Avstralka Korey Baruta se je odločila, da bo o svoji bitki z anoreksijo govorila odprto in iskreno. Upa, da bo tako vsaj koga obvarovala pred trnovo potjo, ki jo je prehodila sama.

Nekoč je sanjala, da bo plesalka – nato je globoko v krempljih bolezni postala tako šibka, da ni več mogla plesati. Ko je imela samo še 35 kilogramov, je bila na robu smrti. A na koncu ji je uspelo bolezen premagati in spet zaživeti.

"Stradanje je bilo nekaj, kar sem jemala za osebni dosežek," pripoveduje. "Manj kot sem jedla, bolj sem bila zadovoljna s sabo. Ko sem zavrnila nekaj slastnega, sem bila ponosna nase. Predvsem zaradi zavedanja, da toliko ljudi tega ne zmore. Vsakič, ko se je na tehtnici pokazalo manj kilogramov, me je zajelo navdušenje." In tako je tonila v temo.

Poleg anoreksije še depresija

Pred anoreksijo je imela zdravih 71 kilogramov. "Začelo se je kot hujšanje, saj sem bila prepričana, da moje telo ni tako, kot bi moralo biti. Počasi sem postala s svojo težo obsedena, lahko sem razmišljala samo o tem." In pojavila se je še ena težava - depresija. "Počutila sem se, da si mogoče želim, da me sploh ne bi bilo več. Začela sem sanjariti, kako bom postala manjša in manjša in počasi samo izginila."

Z materjo sta si sicer blizu, a ker je bila Korey vedno tako pridno dekle, si ta ni mogla predstavljati, da bi njena hči lahko zašla s prave poti. Pretirano ukvarjanje s težo je pripisala normalnemu najstniškemu pomanjkanju samozavesti. Da je nekaj narobe, je opazila, ko je bilo že prepozno. Tudi zaradi tega, ker je Korey svoje telo skrivala v prevelikih oblačilih. A ko je spoznala, da je hči v težavah, jo je začela prizadevno voditi od zdravnika do zdravnika.

Posledica perfekcionizma

Anoreksijo imajo pogosto ljudje, ki od sebe ogromno zahtevajo. Tudi Korey je neutrudno plesala in se poleg tega trudila, da bi imela vedno najboljše ocene. "Bila sem perfekcionistka, ves čas sem samo dvigovala svoje standarde. Samo zaradi sebe sem bila ves čas pod ogromnim pritiskom. Med psihoterapijo sem spoznala, da mi je moje omejevanje kalorij dajalo občutek, da lahko vsaj nekaj nadziram in sem pri tem uspešna," pove.

Za študij si je izbrala nekaj, kar je bilo zanje najtežje in zaradi tega največji izziv - astrofiziko. Fakulteta se je izkazala za izredno zahtevno in takrat se je Korey dokončno zlomila. Neutrudno se je učila, njena anoreksija pa se je v tem trenutku drastično poslabšala. Po prvem semestru je končala na bolnišnični postelji. Tako suha, da so se zdravniki bali, da bo umrla. "Želeli so me prepričati, da začnem jesti, a sem vsak njihov poskus, da bi malo več hrane ponesla k ustom sama, zavrnila." Potem ko so jo z infuzijo toliko okrepili, da ni bila več v smrtni nevarnosti, so jo preselili na psihiatrični oddelek. "Tam sem preživela 5 mesecev in se v tem času zredila za 20 kilogramov."

Novo življenje

Danes je Korey veliko bolje, a pravi, da na začetku to ni bilo po njeni zaslugi, temveč so jo zdravniki nadzorovali 24 ur in jo k temu, da je začela jesti, praktično prisilili. "Čeprav si tako oslabel, tvoj um enostavno več ne razume, da ti to, da imaš premalo kilogramov, škodi," pravi. Toda ko so meseci minevali in je število njenih kilogramov raslo, je tudi njeno psihično zdravje postajalo boljše. Lahko je začela sodelovati pri terapiji. Njen pogled na svet se je počasi spremenil, saj je začela verjeti, da si zasluži polnejše, bolj zdravo življenje. Še vedno hodi na psihoterapijo in dela na svojem duševnem zdravju.

"Danes mi je žal, da sem si tako uničila telo in mladost," pove. Zaradi tega tudi deli svojo zgodbo. In tistim, ki so se v njej prepoznali, polaga na srce, naj se ne bojijo čim prej poiskati zdravstveno in psihološko pomoč.