Začelo se je, ko je bila stara samo 12 let

Danes pravi, da se niti ne spomni natančno, kako se je začelo, kaj je to bolezen povzročilo. Ni bilo enega samega vzroka, denimo kakšne zlobne opazke, ki bi jo prepričala, da mora začeti hujšati ... Kljub temu pa vsekakor meni, da je k temu, da je zbolela, močno prispeval družbeni pritisk javnosti po lepem videzu. Večina najstnikov je po njenem mnenju v enem trenutku zaskrbljena, ali ustrezajo temu, kar se predstavlja kot nekakšen družbeni stadard privlačnosti. Res velika težava je, da gre danes pri tem pogosto za videz po tem, ko so človeka imeli v rokah vizažisti, kozmetičarji, plastični kirurgi, tudi grafični oblikovalci s svojimi programi, ki lahko toliko popravijo …

Tako se je začelo s hujšanjem, v najhujšem trenutku pa je Charlotte telovadila po šest ur na dan in jedla samo še čičeriko. Starši so bili vsi iz sebe od strahu, niso vedeli, kako naj ji še pomagajo. Charlotte res močno poudari, kako hvaležna je svoji družini, da so se vsa tista leta trudili zanjo in ji res ves čas poskušali pomagati. A pravi, da je v resnici ozdravela šele, ko se je sama odločila, da želi ozdraveti. Oziroma se je sploh zavedla, da mora ozdraveti.

Ko danes pogleda nazaj, ne more verjeti, kaj se ji je zgodilo

Danes se ji zdi prav neverjetno, da se takrat sploh ni zavedala, kako si škodi. Dobro se spominja, kako je bila zaradi bolezni izmučena, kako ni več čutila nobenih čustev, nikogar si ni želela videti, želela si je le, da jo vsi pustijo pri miru. Kljub temu, kar nihče ne bi mogel poimenovati resnično življenje, ni verjela niti staršem niti zdravnikom niti prijateljem, da je kaj narobe. Nato pa jo je naenkrat pretreslo, ko so ji na univerzi povedali, da ne more več študirati, dokler se ne pozdravi. To pa naenkrat ni bilo več v sliki te popolne sebe, ki jo je želela doseči. Takrat se je počasi začela njena pot navzgor iz teme. 

Kako se kaj takega lahko začne?

Še posebej v ranljivih najstniških letih je mogoče hitro podleči sporočilu, da bomo srečni le, če bomo lepi. Sprašujemo se, ali smo lepi. In res je težava, da nam družba nudi tako visoke standarde lepote, da jih je večinoma brez pomoči vizažistov, plastičnih kirurgov, računalničarjev ... res nemogoče doseči. Veliko preveč se tudi poudarja zunanja lepota v primerjavi z notranjo. Denimo že v pravljicah bo oseba, ki je notranje lepa tudi zunanje lepa. Prav zunanja lepota bo pokazatelj notranje. Pa tudi v filmih bo pogosto igralka, ki upodablja osebo, ki naj ne bi bila privlačna, v resnici še kako privlačna. Tako da je v takem okolju v občutljivih najstniških letih – pa tudi kasneje – precejšen izziv razviti normalno, zdravo samopodobo.

Pogosto je odnos do svojega telesa in sebe pri najstnikih tudi podedovan od staršev. Če vidijo, da se njihovi starši ne sprejemajo, bo tudi njim težje razviti zdrav odnos do sebe. To pa se lahko kaj hitro odrazi v motnji hranjenja. Morda niti ne v anoreksiji ali bulimiji – temveč v obsedenosti z zdravim načinom življenja, kar tudi ni najbolj koristno. 
Imenuje se ortoreksija in lahko vodi v izločanje vrste živil, ki so povsem zdrava, a je mogoče kje prebrati, da morda le niso (tipičen primer so živila z glutenom, laktozo …) Na koncu takšna oseba sicer morda ne bo ravno v nevarnosti, da umre, kot pri anoreksiji, a veliko preveč energije bo posvečala nečemu, kar ne le, da ji v življenju ne služi, temveč ji psihično škodi, ne dela je srečne.

Kot starši bodite resnično previdni, ali otrok preveč energije posveča nečemu, kar mu ne koristi – se preveč gleda v ogledalo, preveč časa razmišlja, kaj je zdravo in kaj ni, preveč časa telovadi … Takšna pretiravanja nikoli niso dobra in lahko tudi postajajo vse hujša.

Začne se lahko s preprostim hujšanjem

Anoreksija se tako pogosto začne s preprostim in tako pogostim in običajnim hujšanjem ... Nato pa počasi hrana postane način, kako v resnici oseba blaži svoj psihični nemir. Z odrekanjem hrani ima občutek, da vsaj nekaj v svojem življenju lahko nadzira. Oseba z anoreksijo se bo tudi velikokrat tehtala, lahko da bo veliko telovadila. Kljub izgubljanju telesne teže bo ves čas prepričana, da je debela. Vzemite resno tudi, če opazite, da otrok laže o tem, koliko je pojedel oziroma ali je jedel. Hrano lahko tudi skriva, meče v smeti, daje hišnemu ljubljenčku …