Constance Barter je približno leto dni svojo bolezen skrivala pred starši, prijatelji in celo zdravniki. Ta čas je nadzor nad njenim življenjem prevzel, kot bolezen sama imenuje, “anoreksični hudič“, ki ji je v glavo vbil prepričanje, da je debela, grda in manjvredna. Glas je s časom postajal vse močnejši in vztrajnejši, Constance pa je zanj zastavila celo življenje.

Vse se je začelo z atletiko

“Mislila sem, da imam vse pod nadzorom. Vendar sem ugotovila, da je bila anoreksija tista, ki je nadzorovala mene,“ pravi Constance, ki je do 13. leta živela povsem normalno in zdravo življenje. Oboževala je kuhanje in uživala v prehrani. Pri 13. letih pa je začela trenirati atletiko. “Vse se je začelo s tekom,“ se spominja. “Hotela sem ohraniti dobro formo, zato sem veliko trenirala. Takrat pa se mi je v glavi začel pojavljati glas, ki mi je pravil, da naj nadaljujem s tem kar počnem – naj ostanem suha.“ Takrat je Constance začela razmišljati, kako naj shujša. Ker je že tako veliko trenirala, je prišla do zaključka, da mora manj jesti. “Krompir sem zmanjšala na polovico, nato pa na četrtino. Solata se je spremenila v list solate, kosilo pa sem zamenjala za nekaj požirkov vode.“

Med tednom je Constance živela v internatu in cele dneve samo trenirala in komaj kaj pojedla. Med vikendi se je vračala domov in jedla normalno, da njeni starši ne bi opazili, da je kaj narobe z njo. “Postala sem prisilna lažnivka,“ se spominja. “Rekla sem, da bom pretekla neko razdaljo, v resnici pa sem pretekla desetkrat več. Celo ob nedeljah sem začela lagati mami in iskati izgovore, da sem se lahko izognila kosilu.“

Nihče se je ni smel dotakniti

Constance se je počasi odtujila od vsega. Izogibala se je družine in objemov. Njeni starši so mislili, da je to ena od njenih najstniških muh, v resnici pa ni hotela, da bi se je kdor koli dotaknil in opazil, kako se je njeno telo spremenilo.

Maja 2007, ko je bila Constance stara 14 let, je prosila mamo, naj jo neha hraniti ob vikendih. “Rekla sem ji, da ji nočem več lagati. Povedala sem, da med tednom v šoli ne jem nič in da nočem več jesti niti doma.“ 47-letna Sarah, Constancina mama, je bila nad besedami hčere zgrožena. Takoj jo je odpeljala k zdravniku, ta pa je povedal, da ima anoreksijo. Constance je bolezen zanikala, verjeli pa ji niso niti v šoli, saj je bila izjemno dobra učenka in občutljivo dekle.

Anoreksija je na prvi pogled videti kot fizična motnja, v resnici pa gre za duševno motnjo. Da izbruhne v fizični obliki, potrebuje kar nekaj časa, poleg tega pa jo je izjemno lahko prikriti. “Morda sem imela normalno telesno težo, navznoter pa sem se počutila zares anoreksično,“ pravi Constance. “Nihče ni nikoli pomislil, da sem imela duševno bolezen. Ljudje ne morejo videti v notranjost osebe in prepoznati, kaj se dogaja v njegovi glavi.“

Pod 24-urnim nadzorom ...

48 ur potem, ko je zdravnik Constance postavil diagnozo, so jo vključili v poseben program. Dovolili so ji, da obiskuje pouk, a pod pogojem, da poje vsaj tri obroke na dan. Njena mama je vsak dan hodila k njej v šolo in med obroki sedela z njo za mizo ter čakala tudi po uro po obroku, da se je prepričala, da obroka ne bo izbruhala.

Med poletjem 2007, ko se je šola končala, se je Conastancino stanje močno poslabšalo, zato je morala julija v bolnišnico, kjer so jo začeli hraniti preko cevke. Bila je pod stalnim nadzorom, obiskovala posebne terapije in počasi začela premagovati bolezen.

“Ljudje, ki so me obkrožali nikoli niso podvomili vame,“ pravi. “Na izbiro sem imela le dve stvari – lepo in zdravo življenje ter življenje v psihiatrični bolnišnici.“ Constance so po sedmih mesecih, kljub temu, da je med tem časom skrivaj začela trenirati, z učinkovitimi terapijami spravili na pravo pot in izpustili iz bolnišnice. Leto kasneje, ko je pri 48. letih zaradi raka umrl njen oče Clive, Constance ni nazadovala. “Če bi oče umrl medtem, ko sem se zdravila, ne vem, če bi zmogla premagati anoreksijo,“ pravi.

Anoreksijo sem premagala - dokončno!

Constance je danes ambasadorka največje britanske dobrodelne ustanove za motnje hranjenja. Izdala je knjigo “Čas kosila in mejniki“ in upa, da bo komu pomagala pri premagovanju motenj hranjenja. “Anoreksijo sem dokončno premagala. Trenutno imam v življenju toliko ciljev in opore – prijateljev, sorodnikov, sošolcev in prijateljic iz programa, da si ne želim še enkrat preživljati vsega tega. Nočem več, da me hranijo s tekočo hrano. Želim si jesti pico s prijatelji in kokice v kinu. Anoreksija je bolezen, ki ne bi smela nadzorovati nikogar!“