Ko sta se Susan Blackmore in njen partner Adam Hart-Davis iz Emilynega rojstnega kraja preselila v novega, se je Emily Troscianko, ki je že dolga leta trpela za anoreksijo, preselila skupaj z njima. Emily je takrat končevala podiplomski študij in med odmori pogosto prihajala domov.

Susan se je dolga leta na vse moči trudila, da bi pomagala hčeri, nekoč pa se je odločila, da bo s hčerjo spregovorila z ostrimi in iskrenimi besedami. “Tvoja anoreksija ni dobrodošla v mojem stanovanju … Anoreksija ne bo uničila mojega novega doma,“ ji je rekla. To je bil zanjo ključen trenutek – s hčerjo je prvič spregovorila odkrito o bolezni in ji povedala, kar ji je dolgo ležalo na duši. “Bila je kakor duh, ki črpa energijo zdravih ljudi in za seboj pušča nenavaden hlad,“ pravi Susan. “Nisem hotela, da bi ta hlad preplavil tudi novo stanovanje.“

Nad maminimi besedami pa Emily ni bila navdušena. “Vse skupaj se mi je zdelo butasto. Kako je lahko mislila, da obstaja v meni Emily, ki ni anoreksična. Anoreksija je postala jaz, to je bila moja identiteta,“ pravi Emily. “Res pa je, da so mi mamine besede dale misliti. Ustrašila sem se, da se bom zaradi tega oddaljila od svoje družine, zato sem se odločila, da bom ukrepala.“

Emily je začela jesti. Iz 30 kilogramov se je zredila na 54. Danes je popolnoma zdrava, svoje izkušnje pa deli z drugimi ljudmi, saj piše blog. Svoje nasvete pa je staršem, ki imajo otroke z motnjami prehranjevanja, začela deliti tudi Susan. “Iz izkušenj lahko povem, da nihče ne ve, kako bi v takem primeru pomagal svojemu otroku. Težava je namreč tudi v tem, da se velikokrat sploh ne želijo zdraviti.“

Pregrobo ali preblago, velikokrat brez učinka

“Statistični podatki kažejo, da zaradi motenj prehranjevanja umre približno 20 odstotkov bolnikov,“ pravi Tyler Wooten, psihiater v southwesternskem zdravstvenem centru v Dallasu. “Smrt je običajno posledica odpovedi srca, stradanja ali pa samomora.“

Wooten meni, da je bil Susanin pogovor s hčerjo primer, ko nekdo izreče prave besede v pravem trenutku, da pa nikakor ni šlo za tako imenovano trdo ljubezen. “Povedati odraslemu človeku, da ni dobrodošel doma, če se ne odloči za zdravljenje, ne bo vedno delovalo. Trda ljubezen in ostre besede pač ne kažejo vedno uspeha. Prav tako pa ne more biti uspešno niti neizmerno izkazovanje ljubezni.“ Zato v prvi vrsti priporoča strokovno pomoč.

Wooten je v življenju srečal že veliko staršev, ki so iskali pomoč, da bi lahko pomagali svojemu otroku. “Starši so pripravljeni iti do ekstrema,“ pravi. “Neka družina je poskušala otroku pomagati celo tako, da so mu hrano z lepilnim trakom zalepili pred usta, da jo je pojedel, a se je ta zgodba končala tako, da so staršema odvzeli skrbništvo.“ Spoznal pa je tudi številne starše, ki za otroka v tem primeru naredijo vse, ker se bojijo, da ne bi jedel, ker je jezen nanje.

V Emilynem primeru se starša nista odločila za ekstremne načine zdravljenja. Emily sta najprej poslala k psihiatru. “Imela sem 15 let, ko sem začela preskakovati zajtrk in lagati glede obrokov,“ se spominja danes 28-letna Emily. “Ko sem prebrala svoj dnevnik, sem ugotovila, da se je vse začelo z mislijo, da sem predebela – čeprav nisem bila. Bile pa so tudi precej kompleksnejše stvari, na primer odkrivanje, kako lahko postaneš odvisen od lakote.“

Anoreksija je odvisnost

Emily pravi, da se ga je, ko je bila lačna, z občutkom vrtoglavice in omotičnosti dobesedno 'zadevala'. “Imela sem tudi občutek uspeha in moči, saj sem se v primerjavi z drugimi počutila močnejšo, ker sem lahko premagala lakoto.“

Emilyni starši so opazili, da se s hčerjo nekaj dogaja, ko se je pri 16 letih vrnila domov s poletnega potovanja. “Mislim, da sta bila nekoliko zmedena in razočarana. Oče me je začel siliti jesti in strašil s tem, kaj se mi lahko zgodi, če ne bom jedla.“

Prijatelji so najprej občudovali mojo postavo in jo hvalili zaradi njenega novega videza, v nekaj letih pa je Emily ugotovila, kako je anoreksija prevzela nadzor nad njenim življenjem.

Ostala sem sama

“Rada sem smučala, vendar nisem imela dovolj mišične mase in energije, da bi to storila,“ se spominja Emily. “Poleg tega da sem nehala hoditi na izlete s prijatelji, pa sem se izogibala tudi vseh situacij, kjer je bila vključena hrana.“ Emily je bila tako zaposlena z anoreksijo, da ji je zmanjkalo časa za prijatelje. Kot sama pravi, so očetove besede nekaj časa delovale, a ker še ni imela težav s srcem in še ni bila na robu smrti, je nanje kmalu pozabila.

Leta 2003 ji je oče zagrozil, da bo morala, če ne začne jesti, prenehati s študijem. Emily je takrat začela jesti, a je leta 2008 spet padla v začaran krog. “Ne morem reči, da sem se borila proti anoreksiji vsa ta leta. Bila sem suženj bolezni. Ko sem se odločila, da jo bom premagala, je bilo najtežje sprejeti željo, da si to zares želim.“ Ni si namreč mogla predstavljati življenja brez anoreksije, še težje pa si je predstavljala, da se bo njeno življenje, če bo začela jesti, izboljšalo.

Emily je, ko se je odločila, da bo jedla, potrebovala približno pet mesecev, da je prišla na zdravo telesno težo. Sedaj ima fanta, prijatelje, njena akademska kariera pa naravnost cveti.