30-letna Charmaine Chantler je morala toliko krat na stranišče, da je postala privezana na dom. Če ni bilo nujno, se ga je bala zapustiti. Ni mogla v kino, saj ni mogla počakati do konca filma. Samo še v službo bi hodila.

Začelo se je potem, ko je prebolela infekcijsko mononukleozo. Kronično jo je začel boleti trebuh. Najprej je mislila, da so kriva vsa zdravila, ki jih je vzela, ko je poskušala odgnati virusno obolenje. Potem pa je začela izgubljati težo. In začela trpeti zaradi kronične driske. Zdravnik je bil prepričan, da ima sindrom razdražljivega črevesa. Simptomi so ravno bolečine v trebuhu in driska ali zaprtje.

A stanje se je kljub zdravilom počasi slabšalo. "Bilo je zelo hudo. Že takrat me je preganjal občutek, da se z mano dogaja nekaj hujšega." Leto in pol kasneje je nehala zapuščati dom, če ni bilo nujno. "Tako me je bilo sram. Nikamor nisem šla, saj nisem želela ves čas iskati stranišča. Samo v službo sem še hodila." Ko je bilo vse huje, je zdravnik naredil več testov krvi, opravila je teste intolerance na različna živila, imela kolonoskopijo. Prejšnjim simptomom so se pridružili novi: napadi slabosti in bolečine v prsih. Pristala je v bolnišnici, kjer so opravili nova testiranja.

Našli so ulkus in ji predpisali še več zdravil. Namesto 60 je zdaj tehtala le še 45 kilogramov. "Ljudje so mi govorili, da se potrudim bolj jesti. Jaz pa sem se počutila prestrašeno in dobila še panične napade." Čez par mesecev so s preiskavami ugotovili, da se je ulkus pozdravil. A CT slikanje je slučajno odkrilo nekaj drugega. Rakav tumor na trebušni slinavki. Gre za redkega nevroendokrinega raka, ki je genetskega izvora. Zaradi tumorja je telo proizvajalo preveč kisline, zaradi česar je morala vse pogosteje na stranišče.

"Ko so mi povedali, da imam raka, sem mislila, da bom umrla. Toda zdravniki so bili prepričani, da bom po operaciji lahko spet živela normalno. In zdaj sem vsaj vedela, kaj je narobe." Ko so z zdravili ustavili pretirano proizvajanje kisline, so njeni simptomi povsem izginili. Junija letos je prestala še operacijo, s katero so odstranili tumor, ki je meril 2,8 centimetrov. "Najprej me je diagnoza prestrašila, ker raka res nisem pričakovala. Še vedno bom morala na vsakih šest mesecev na pregled in slikanje. Toda življenje je mnogo kvalitetnejše, odkar ni treba, da vse počnem blizu stranišča." Ko se je zbudila po operaciji in zagledala ogromno brazgotino, je bila malo šokirana. Ampak dejala si je, da mora biti vesela, saj so ji zdravniki sporočili, da ne potrebuje nobenega nadaljnjega zdravljenja. "Zato se je ne sramujem. Je spomin na hudo izkušnjo." Ker nihče v družini še ni imel te bolezni, zdravniki menijo, da je zelo mogoče, da je gen mutiral šele pri njej. Pri svojih otrocih bo morala biti pozorna na simptome, kot jih je doživela sama. Trenutno pa je le presrečna, da je težko obdobje mimo in da se dnevi spet zdijo lepi.