“Ko sem izvedela, da pod srcem nosim kar pet prečudovitih otrok, sem bila prepričana, da sem tudi sama rojena pod srečno zvezdo. Z možem sva se namreč dolgo trudila, da sem sploh lahko zanosila, zato je bilo dejstvo, da bova zdaj dobila kar peterčke več kot osupljivo. Bila sva že v veselem pričakovanju, mislila sva, da je najino življenje končno brezskrbno in popolno, a nama je sreča znova obrnila hrbet,“ se spominja novopečena mamica Carrie Jones, ki bi se že kmalu po porodu skorajda morala soočiti z najhujšim.

Zaradi manjših zapletov med nosečnostjo in visoke stopnje tveganja, da zaradi pomanjkanja prostora, kateri izmed zarodkov ne bi uspel preživeti do poroda, je morala že v 27. tednu nosečnosti prestati nujni carski rez, ki pa je nepričakovano sprožil katastrofalne posledice. “Prvih nekaj tednov je bilo vse v najlepšem redu, nato pa je Seth, najmlajši in najmanjši med njimi, začel kazati neobičajne vedenjske spremembe. Ni hotel jesti, veliko je kašljal, vse pogosteje pa mu je začelo tudi primanjkovati sape, kar se mi je zdelo precej čudno,“ nadaljuje.

Starša sta ga zato nemudoma odpeljala v bolnišnico Children’s Medical Center Dallas, kjer pa so mu na podlagi številnih raziskav odkrili hudo obliko kroničnega obolenja pljuč – bronhopulmonalno displazijo, ki naj bi bila prav posledica dejstva, da se je rodil veliko prezgodaj ter dlje časa potreboval umetno predihavanje in visoko koncentracijo kisika. “Tovrstna bolezen je sicer pri nedonošenčkih precej pogost pojav, a se s tako hudo obliko v tej ustanovi še nismo srečali. Deček je izgubil veliko telesne teže, saj je tehtal le še slabih 700 gramov, za primerjavo: bil je tako majhen, da ni presegal velikosti mojega palca. Priznati moram, da so bile njegove možnosti za preživetje skorajda nične,“ pojasnjuje ena izmed prisotnih zdravnic dr. Patricia Santiago.

Kar dolgih 170 dni je moral pod budnim očesom strokovnega zdravniškega osebja ostati v bolnišnici, šele na začetku leta pa se je po petih mesecih okrevanja vendarle lahko vrnil v varno zavetje doma, kjer je prvič stopil v pristni stik s svojo ljubečo družino. “Doma ga bodo še nekaj časa pri življenju ohranjale štiri prezračevalne naprave, mesečno pa ga bo ob fizioterapevtu ter logopedu redno obiskovalo še do 30 prostovoljcev. Njegove potrebe so namreč za nas preprosto prezahtevne, še posebej ob večerih ter vikendih, ko zahteva še toliko več pozornosti. Sicer pa ostajamo pozitivni in prepričani v to, da bo naša močna ljubezen na koncu brez težav premagala še tako hudo bolezen.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na