Emma Carlill, 21, from Brough, East Yorkshire, has created a chilling video about her fight to get treatment f... https://t.co/hbGQVmPZpD

— Elexonic (@Elexonic) 3 March 2016

21-letna Angležinja Emma Carlill se z anoreksijo muči že 10 let. Z materjo sta se morali prav boriti, da so jo začeli zdraviti. Osebni zdravnik je namreč dejal, da gre samo za fazo v življenju vsake najstnice. A žal motnje hranjenja niso faza. Ko človek vanje zapade, se brez terapije ne more izkopati.

Ko si je začela odrekati hrano, je bila stara 11 let. To je bil način, s katerim se je spopadla s svojimi težavami: z ločitvijo staršev in nadlegovanjem v šoli. Hitro je začela izgubljati težo in zaskrbljena mati jo je večkrat odpeljala k zdravniku. V bolnišnico so jo odpeljali šele, ko je čez nekaj mesecev začela omedlevati. 

Specialist za motnje hranjenja je takrat dejal, da ima tako malo kilogramov, da se morda zjutraj ne bo več zbudila. "Moji materi so v bolnišnici povedali, da ne omedlevam, ampak moje telo, ker je srce tako šibko, za nekaj časa odpove." Samo dve noči so jo obdržali, nato so se odločili, da si bo bolje opomogla doma. "Prav v bolnišnici pa sem jedla, ker sem bila prestrašena." Nato je morala enkrat na teden obiskovati psihiatra, a je doma že preskakovala obroke, kadar je lahko.

Psihiater je predlagal, da jo vzamejo v otroško psihiatrično bolnišnico. Tam ji je postalo bolje. Celo tako bolje, da je obiskala šolski ples. Skupaj z zdravniki je izbirala obleko. Nato pa se je bolnišnica zaprla, ker ni dobivala dovolj denarne pomoči iz zdravstvene blagajne. Emma je bila spet doma. Lani je bilo že tako slabo, da je spet končala v navadni bolnišnici. "In spet je svetovalec za motnje hranjenja dejal, da ne ve, ali se bom še zbudila zjutraj, ker mi organi odpovedujejo. Znova se je odločil, da me pošlje domov, ker naj bi bilo bivanje v bolnišnici preveč za moje srce. Poslali so me domov umret, a še vedno živim," pove Emma.

Neverjeten pogoj

Spet so ji predpisali obiskovanje psihiatra, a prejšnji mesec so v bolnišnici dejali, da ji zdravstveno zavarovanje tega ne bo več krilo, dokler ne bo indeksa telesne mase dvignila na 16 in te težo tudi vzdrževala. Psihiater je sicer zelo drag in njena družina nima veliko denarja. Normalen indeks je sicer od 18,5 do 25. "Lahko poskusim dvigniti svoj indeks telesne mase, a ne vem, ali ga lahko obdržim. Ne, da se ne trudim, ampak ne uspeva mi brez pomoči. Tako dolgo že živim tako, da se sploh ne spomnim več, kakšno je bilo normalno življenje," doda. Res bi rada ozdravela, a s kampanjo želi opozoriti, da žrtev motnje hranjenja tega ne more doseči brez pomoči. In da ta velikokrat ni dobro organizirana. Posledica pa je lahko huda. Umiranje ljudi.

"Tega ne delam samo zase in za mojo mater, ki je šla čez pekel z mano, ampak zato ker je žrtvam motnje hranjenja mogoče pomagati. Ne obstaja pa sistem, ki bi jim sistematično pomagal." Spomni se, da so njeni materi tako recimo dajali celo letake z navodili, kaj storiti, če otrok naredi samomor. "Mislim, da sem še živa samo zato, ker moram svetu povedati, da se premalo naredi za tiste, ki imamo motnjo hranjenja. Mogoče je zame prepozno. Ampak želim si, da bi drugi dobili več pomoči," pove. Tudi pri nas preveč ignoriramo duševno zdravje. Čeprav je ravno tako pomembno kot fizično.