Ko se je Kate tri dni pozneje zbudila iz kome, je na svojo veliko grozo ugotovila, da je vklenjena v lastno telo. ''Ko sem odprla oči, sem ležala na intenzivni negi. Cevke so bile povsod – v mojem nosu, rokah, in kar je bilo najhuje, še iz ust mi je gledala ogromna cev, ki je bila povezana z napravo, ki je dihala namesto mene. Hotela sem jo nekako izpljuniti, a se nisem mogla premikati,'' je pozneje povedala Kate. ''Bila sem vklenjena v lastno telo – moj um je bil nedotaknjen, moje telo pa je bilo paralizirano. Vse, kar sem lahko premikala, so bile veke, ki sem jih lahko odpirala in zapirala. Zrkel pa nisem mogla premikati. In grozljivo, zavedala sem se vsega, kar se je dogajalo okrog mene. Lahko sem slišala zdravnike in sestre, ki so govorili med seboj in izpolnjevali kartone pacientov. In slišala sem jih govoriti, da ne kažem nobenih znakov, da sem pri zavesti, in da sem možgansko mrtva.''

Kate so v bolnišnici vsak dan obiskovali starši in mož, ki je ure in ure presedel ob njeni postelji in jo držal za roko. Njunih treh otrok ni pripeljal, kajti pogled na paralizirano mamo, katere telo so prebadale številne cevke, bi bil za malčke preveč mučen. Kate pa je vsakič, ko je bil kdo pri njen, poskušala z mežikanjem pokazati, da je pri zavesti in da se zaveda vsega okrog sebe, le da tega nikakor ne more ne povedati ne pokazati. Vsakič, ko so obiskovalci odšli iz sobe in ko je Kate ugotovila, da se je izjalovil še en poskus, da bi opozorila nase, je bila globoko obupana. In ko je že skoraj povsem odnehala, je njen mož vendarle opazil, da se nekaj dogaja, in začel bolj budno opazovati ženo. Ko je bila nekega dne prižgana televizija v njeni bolnišnični sobi, je Kate gledala poročila. Ko pa je program ni več zanimal, je zaprla oči. Mark je to opazil in jo vprašal: ''Kate, ali razumeš, kar ti govorim? Če razumeš, pomežikni.'' In takrat je Kate zajel val olajšanja. Pomežiknila je, takrat pa ji je Mark rekel, naj to naredi še enkrat, in Kate ga je ubogala. Nato je začel Mark klicati medicinske sestre in jim je povedal, kaj se je pravkar zgodilo. Te so novico takoj posredovale zdravnikom, ki so se nemudoma lotili vseh mogočih preiskav, ki so Markovo trditev potrdile. Kate je bila pri zavesti, kajti tisti del možganov, ki je zadolžen za razmišljanje, je bil nedotaknjen. Je pa imela močno poškodovane centre, ki so nadzirali gibanje.

Tako so zdravniki takoj aktivirali fizioterapevte in govorne terapevte, ki so začeli z rehabilitacijo. Ta je po nekaj mesecih začela kazati sadove. Takrat je Mark h Kate pripeljal tudi otroke, da so po dolgem času videli mamo. Prav zaradi njih je bila Kate še toliko bolj odločena, da ji mora uspeti in da se nekako mora spet spraviti na noge ter začeti govoriti. ''Čeprav tega niso nikoli izrekli na glas, vem, da zdravniki niso verjeli, da bom še kdaj hodila in govorila. A po nekaj tednih rehabilitacije sem lahko prvič premaknila palec. Takoj, ko sem zaznala premik, sem vedela, da si ne domišljam. Tako sem ga premaknila še enkrat, tokrat zagotovo s svojimi mislimi. Moji možgani so bili tisti, ki so nadzorovali gib,'' se spominja Kate. Njeni svojci so bili napredka neverjetno veseli in to je mladi mamici dalo še dodaten zagon. Čez nekaj tednov se ji je uspelo prvič spraviti iz ležečega v sedeč položaj, sčasoma pa je celo spregovorila in nekaj mesecev po tragičnem dogodku, ko so jo končno odpustili iz bolnišnice v domačo oskrbo, je invalidski voziček zamenjala za bergle. ''Doma sem začela vaditi hojo brez bergel, prav tako sem se počasi vrnila v telovadnico. Tako sem se do novembra poslovila od bergel in si obljubila, da bom kmalu spet tekla,'' pripoveduje Kate, ki je od februarja lani do letos uspel neverjeten napredek in ki je neizmerno srečna, da ji je bila v življenju ponujena še ena priložnost, ki jo namerava do konca izkoristiti.