Kaitlyn Davidson iz Sydneyja so pred tremi leti, ko se je začela zdraviti, izpadali lasje, ni več imela menstruacije, ves čas je trpela grozne bolečine. "Povsem sem se izčrpala, ker sem videla hrano kot sovražnika," pove. "Vsak dan bi tudi telovadila, celo po trikrat na dan. V enem dnevu bi bila tudi pet ur v telovadnici. V kombinaciji s stradanjem je prišlo do tega, da bi se moje srce lahko ustavilo v vsakem trenutku."

Tudi na rajskih Havajih razmišljala le o hrani

Leto 2012 se je iztekalo, ko je med božičnimi počitnicami na Havajih končno spoznala, da ima težavo. Družina je ni mogla spraviti iz hotelske telovadnice, pri vsakem obroku bi komplicirala, tudi pri božičnem. "In nenehno sem zmrzovala. Ostali so plavali, jaz pa sem imela oblečeno jakno. Nisem se mogla sprostiti in uživati v času z družino, ker sem si želela biti v okolju, kjer bi lahko povsem nadzirala svojo prehrano in vadbo. To je bila moja prioriteta v življenju." Ne pa to, da je na počitnicah na rajskih Havajih.

Kako je končno spoznala, da si škodi? "Mati mi je kupila knjigo ameriške igralke Portie de Rossi in njena zgodba je bila tako podobna moji, da sem se naenkrat morala soočiti sama s seboj. Začela sem opažati, da opisuje takšne navade, kot sem jih imela sama. Ko sem prebrala knjigo, me je kar bolela glava. Takrat sem šele lahko na vse skupaj pogledala z nekaj distance in začela sem razumeti, da imam težavo."

Na srečo je zdravljenje pomagalo 

Ko so se vrnili v Avstralijo, je privolila, da jo mati pelje k zdravniku. In zdravljenje je bilo na srečo uspešno, čeprav še vedno nadaljuje svoj boj. Obsedenosti s težo in telesom se ni povsem znebila. Še vedno se precej ukvarja z načrtovanjem svoje prehrane, a vsaj ne strada, temveč se poskuša prehranjevati zdravo. Še vedno tudi veliko časa preživi v telovadnici, a ne toliko kot prej. Vseeno pa toliko, da je oktobra lahko nastopila na tekmovanju za miss fitnessa. Bila je šesta.

"A zame je bilo najpomembnejše to, da sem pod odrom videla svojo družino in najbližje prijatelje. Takrat so me preplavila čustva," pripoveduje, "saj sem videla, kako so ponosni, ker sem pridobila vse te kilograme. To je bil trenutek, ki sem ga vizualizirala med okrevanjem." To, kako so njeni najbližji ponosni nanjo. "To me je vodilo, ko mi je bilo najtežje."

"Še vedno mi ni lahko," doda. "Toda učim se samo sebe sprejeti in se imeti rada. Veliko bolj mi je všeč, kako se počutim v tem trenutku. Vesela sem, da moje telo spet lahko počne toliko stvar," se nasmehne. Prej je le životarila. "In predvsem poskušam doseči v življenju neko ravnovesje." Upajmo, da ji bo uspelo.