Festivala Igraj se z mano lahko še vedno obiščete danes in jutri, poteka na Kongresnem trgu vse do sobote, 30. maja, ima pa izjemno pestro dogajanje, ki vas ne bo pustilo ravnodušne. Z Boštjanom pa sva spregovorila, zakaj je pomembno, da ne izključujemo, temveč povezujemo in sprejemamo.
Zakaj so pri avtizmu in drugih nevidnih invalidnostih vedenja otrok, mladostnikov in odraslih tako pogosto napačno razumljena v javnosti in v šolskem prostoru, in kje se po vašem mnenju zgodi največji razkorak med tem, kar oseba potrebuje, in tem, kako okolje na to reagira?
Ker je njihovo vedenje izven normativnih okvirjev oz. družbenega konsenza pričakovanega in želenega vedenja. Žal se slika iz javnega prostora - splošne družbe direktno odraža tudi v šolskem prostoru, kjer bi moralo biti okolje bolj etično in strokovno naravnano, da bi zlahka odgovarjalo na tovrstne izzive. Največji razkorak je, kot rečeno, med nepisanim in pisanim družbenim konsenzom pričakovanega in želenega vedenja ter zmožnostmi in potrebami oseb z avtizmom ali drugimi kognitivnimi ovirami na eni strani ter nudenjem učenja in podpore za želeno vedenje na drugi strani tem istim osebam. Kar seveda ne pomeni in ne sme biti razumljeno, ponovno, da se prilagaja samo ena stran k sožitju, sodelovanju, sprejemanju različnosti ...
V čem vidite ključno razliko med inkluzivnimi dogodki, kot je festival 'Igraj se z mano', in resnično vsakodnevno vključenostjo v šolo, družbo in prostočasne aktivnosti in kaj bi moralo biti vzpostavljeno, da bi takšni dogodki postali del stalne prakse, ne le izjema?
Festival in moč učenja, ki jo festival demonstrativno nudi že 20 let, je lahko prav vsak naš dan, predvsem v šoli in drugih učnih okoljih. Moramo le končno doumeti, da je igra osnova za učenje socialnih spretnosti, čustvenih, kognitivnih in drugih področij in navsezadnje tudi akademskih znanj (ki še zdaleč niso edina in še manj najpomembnejša). Torej sistemsko uvajanje "know how" Igraj se z mano v prakso.
Zakaj pobuda 'Družabništvo za vse' odpira tako pomembno sistemsko vprašanje socialne vključenosti otrok in mladostnikov z avtizmom, in kaj bi moral konkretno omogočiti sistem, da družabništvo postane dostopna in učinkovita podpora v vsakdanjem življenju?
Družabništvo simulira naraven način učenja, skrbi, podpore in sožitja. Daje tisto, kar kot družba izgubljamo. In to je SKUPNOST in vse pripadajoče varovalne mreže in vrednote skupnosti. Predvsem pa bodisi medvrstniško ali medgeneracijsko podporo. Družabništvo simulira podporo razširjene družine, večje skupine ljudi, ki skrbijo drug za drugega in se učijo drug od drugega. Hkrati pa odpira vrata širši skupnosti (lokalno okolje ...), da je soudeležena v procesu. Oseba z MAS (motnjo avtističnega spektra) uči okolje prilagajanja na različnost (solidarnost, ljubezen, podporo, prilagajanje ...) in oseba z MAS se uči prilagojenega - želenega vedenja in sodelovanja z okolico. Krovni zakon o socialnem varstvu je sprejet, pravilniki upam tudi, zdaj je čas za razpis koncesije, pridobitev koncesij in končno sistemsko podprte storitve podpore tem osebam in družinam v praksi. Nestrpno že čakamo, da se uresniči vse v praksi. Mi namreč že desetletje delamo na tem, intenzivno zadnja leta in potreb in tegob je vse več ...
Kakšne posledice ima dolgotrajna socialna izključenost na otroka ali mladostnika ter na družino, in zakaj je možnost pripadnosti vrstniški skupini pri osebah z avtizmom več kot le socialna izkušnja, ampak ena ključnih razvojnih potreb?
Dolgotrajne oz. dokončne posledice - nepopravljive marsikdaj. Ker se osebe z avtizmom morajo veliko, vztrajno ter nenehno učiti socialnih spretnosti. Zraven pa, kot rečeno, nenehno napredujejo tudi na čustvenih, kognitivnih in drugih področjih.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV