25-letna Harriet Jenkins je vedno sanjala o tem, da bi postala učiteljica. Ker pa je tehtala več kot 165 kilogramov, se je še kako zavedala, da se bodo otroci zaradi njenega videza norčevali iz nje in jo žalili. Poleg tega, da si ni upala iskati dela na področju, ki jo je veselilo, pa se je redno soočala tudi z obsojajočimi pogledi ljudi na ulici in v restavracijah. Ker jo je telesna teža močno ovirala v življenju, se je odločila, da bo shujšala. A brez operacij in posegov!

Harriet se je priključila shujševalni skupini. Danes, 18 mesecev kasneje, po svetu hodi za več kot polovico lažja, nosi pa kar deset konfekcijskih številk manjša oblačila. Pri svojih 173 centimetrih višine 25-letnica danes tehta 74 kilogramov, dobila pa je naziv 'ženska leta v shujševalnem svetu'. Jenkinsova, ki je na vrhuncu svoje debelosti tehtala 169 kilogramov, je 95 kilogramov izgubila v pičlih 18 mesecih, to pa le z uživanjem zdrave prehrane, brez želodčnih obvodov in podobnih operacij.

“Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Dosegla sem stvari, ki so se mi v življenju zdele neuresničljive,“ pravi ponosna Harriet. “Vendar ne gre tukaj zgolj za to, da sem videti drugače kot prej. Sem tudi veliko bolj samozavestna in končno tudi srečna.“ Harriet je ponosna na to, da lahko končno sama nadzira svoje življenje. “Mislim, da moje počutje ne bi bilo enako, če bi bil rezultat diete posledica operacije, zaradi katere bi morala spremeniti svoje prehranjevalne navade. To, da sem zmogla spremembo v življenje vnesti sama, mi je vlilo veliko volje.“ Želi si, da bi ljudje vedeli, da operacija ni edini način, kako izgubiti ogromne količine kilogramov. “Še pred 18 meseci sem tehtala 169 kilogramov. Bila sem brez službe, ljudje so se znašali nad menoj, družino pa je skrbelo, da si kopljem prezgodnji grob. Do sedaj sem shujšala 95 kilogramov in verjamem v to, da ni nič nemogoče. Ta občutek pa želim deliti z ostalimi.“

Jenkinsova, doma iz Southamptona, se je z debelostjo spopadala že od mladih nog, še bolj pa je začela kilograme nabirati, ko so njenemu očetu Johnu leta 2002 diagnosticirali usodno bolezen jeter. “Sedela sem zraven njegove bolnišnične postelje, z vrečko čokolade v rokah. Ko sem prišla domov sem se le še bolj nažirala in iskala tolažbo v hrani. To je bilo takrat veliko lažje, kakor soočiti se s težavami.“ Leta 2003 je John preminil. Njeno prekomerno nažiranje se je le še stopnjevalo, do 18. leta pa je tako tehtala že 115 kilogramov. Vpisala se je na nottinghamsko univerzo, da bi študirala francoščino. “Tedaj nisem bila tipična najstnica. Zaprla sem se vase, dneve preživljala v svoji sobi pred televizijo, s hamburgerjem v eni in steklenico vina v drugi roki,“ se spominja. Do konca študija leta 2008 pa je tako postala le še debelejša in še bolj nezadovoljna sama s seboj.

Začela je iskati službo, a je nikjer niso sprejeli, razen na klicnem centru, kjer je bila umaknjena od oči javnosti. Toda tudi to je ni prepričalo, da bi shujšala. V službi sta jo začela razjedati dolgčas in depresija, tako se je ponovno in še bolj intenzivno začela zatekati k hrani. Nato pa jo je prijateljica, ena redkih, ki jih je sploh imela, povabila v program hujšanja. “Vedela sem, da tako ne gre več naprej, zato sem njeno vabilo sprejela. Ko sem na prvem tehtanju v skupini ugotovila, da tehtam 40 kilogramov več, kakor sem mislila, me je to streznilo.“ Ugotovila je, da je predolgo živela v zanikanju in da si je predolgo zatiskala oči pred resnico o tem, kakšna je postala. “Sama sebi sem se gnusila, začudilo pa me je, da se terapevtki nisem. Ona me ni obsojala in nikomur ni izdala moje teže, kar sem takrat občutila kot ogromno olajšanje.“

Harriet je začela vestno slediti prehranjevalnemu načrtu, ki so ji ga sestavili v skupini. Pripravljene obroke in hitro prehrano je zamenjala za doma kuhane obroke iz svežega mesa, rib, sadja in zelenjave, izogibala pa se je tudi sladkarijam. Če je prej za zajtrk pojedla dva krofa, dva para klobas in kruh, si je sedaj pripravila bananin napitek z manj mastnim jogurtom. V prvem tednu je na ta način že izgubila štiri kilograme, po mesecu dni pa ji je teža upadla že za 10 kilogramov. “Prvič sem se lahko kontrolirala pri hrani. Zmogla sem reči 'ne' čokoladi in kokakoli.“

Ko je izgubila dovolj kilogramov, da se je lahko normalno gibala, je začela tudi redno telovaditi. Najprej si je privoščila kratke sprehode, nato pa se je vpisala v telovadnico in začela teči. Harriet, ki danes tehta 74 kilogramov, pravi, da je s tem, ko je shujšala, končno ugotovila, kdo pravzaprav je. “Končno sem našla samo sebe. Prej sem se vedno izogibala ljudi, v skupini pa sem spoznala, da potrebujem ljudi ob sebi. Ko sem se počutila slabo ali pa sem bila v obdobju, ko mi je bilo izjemno težko, so mi člani skupine vedno stali ob strani in me podpirali, jaz pa njih.“ S tem ji je pomembno zrasla samozavest, tako da je začela hoditi tudi ven. “Najbolj pa me veseli, da se lahko pokončno in brez sramu postavim pred cel razred. Prepričana sem, da se po operaciji ne bi počutila enako. Vse, kar sem dosegla, sem dosegla po naravni poti in z lastno voljo. Ponosna sem nase,“ zaključuje.