Sheila je tako že v mladosti morala prestati več operacij, in to vse samo zato, da bi lahko nekoč shodila. V osnovni šoli je morala nositi celo kovinske opornice, ki so segale vse do njenih stegen. Sedaj, pri 32 letih, pa čudežna ženska ne le hodi, temveč tudi trenira borilne veščine. Naslednji mesec ima namreč izpit za polaganje črnega pasu pri taekwondoju.

Doseganje takšnih uspehov v borilnih veščinah je izjemno zahtevno že za zdravega človeka, Sheila pa s svojo trdno voljo dokazuje, da je pravi čudež. “Odrasla sem s prepričanjem, da je za doseganje nemogočega potrebnega le več časa,“ pravi.

Pred tremi leti je Sheila prikorakala v šolo borilnih veščin Brucea McCorryja v Peabodyju. Od takrat se je dvorana, v kateri trenira, spremenila v njen drugi dom, njeni soborci in inštruktorji pa v veliko družino. “Pri inštruktorjih in soborcih cenim predvsem to, da so me že od samega začetka sprejeli kot normalno osebo in ne kot invalida,“ pravi Sheila.

Njene učitelje pa je osupla prav njena odločnost. “Sheila mi daje veliko motivacije,“ pravi McCorry, ki v svoji dolgoletni karieri poučevanja borilnih veščin še ni imel priložnosti trenirati invalidne osebe. “Najbolj pa občudujemo to, da se nikoli ne smili sama sebi in vsako težavo ali prepreko v življenju sprejme kot nov izziv,“ dodaja inštruktorica Sandra LaRosa.

Sheila se je rodila s sindromom TAR (trombocitopenijo in aplazijo radiusa), njena družina pa ji je vsa leta stala ob strani in jo na nek način silila k samozadostnosti. “Nikoli nisem smela reči, da nečesa ne zmorem,“ pravi. “Učili so me, da zmorem in lahko, če se le potrudim.“ Zato njeni spomini na odraščanje niso vedno tako prijetni. “Velikokrat sem že skoraj obupala, a mi starši niso dovolili odnehati. Poleg tega so vsi otroci vedno buljili vame in me zbadali. K sreči pa sem ob sebi imela čudoviti sestri, Christine in Liso, ki sta me vedno podpirali in odgnali tiste, ki so se norčevali iz mene.“ Vsakokrat, ko jo je kdo začel zbadati, sta ji namreč takoj priskočili na pomoč.

Ko je bila stara devetnajst let, se je Sheila odselila na svoje. Trenutno živi v Salemu in kot odvetnica pomaga žrtvam družinskega nasilja. Pri 23 letih je naredila izpit za avto, država pa ji je pomagala kupiti avtomobil, prirejen za njene noge. Potem ko se je vpisala na tečaj borilnih veščin, je taekwondo postal zanjo nekakšna terapija, način sproščanja vsakdanjega stresa. “Lepo je imeti neko dejavnost, kjer se lahko sprostiš in odmisliš vse težave,“ pravi Sheila. Njen trening je sicer prilagojen njenim sposobnostim, a se Sheila kljub temu trudi po svojih najboljših močeh, da to ne bi bilo potrebno. “V začetku mi pokažejo pravilno obliko vaje, če česa ne zmorem, pa mi vajo prilagodijo,“ razlaga.

Danes, tik pred polaganjem izpita za črni pas, pa Sheila celo trenira mlajše otroke in začetnike, McCorry pa verjame, da je njen uspeh mogoče pripisati le njenemu pozitivnemu odnosu do življenja. “Mislim, da je prav ona tista, od katere se imamo vsi še veliko za naučiti,“ zaključuje.