Medtem ko so ugotavljali, kaj se pravzaprav dogaja s Hannah, pa se je njeno stanje vse bolj slabšalo. Minili sta že dve leti, ona pa v tem času pravzaprav sploh ni zaužila enega samega normalnega obroka, brez da bi takoj po hranjenju bruhala. Zgodilo se je, da je v enem samem dnevu bruhala tudi 50-krat. ''Dve leti sem počasi umirala,'' pravi danes 20-letna Hannah. ''Res sem šla do pekla in nazaj. Dobivala sem ogromno zdravil proti slabosti, prestala nešteto endoskopij in ultrazvočnih pregledov. Na neki točki so me začeli celo hraniti po cevki, ki so mi jo namestili naravnost v črevesje.'' Hannah je v tem času shujšala na kar 47 kilogramov, začeli so ji izpadati lasje, ji slabeti zobje in nohti. Bila je slabotna in utrujena. ''Izgubljati sem začela svojo neodvisnost, težko sem hodila v službo in skoraj sem postala ujetnica lastnega doma,'' je še povedala Britanka.

A po dveh letih so zdravniki Hannah le postavili pravo diagnozo. Mladenka je bolehala za gastroparezo – nekakšno paralizo želodca oziroma motnjo v praznjenju želodca, za katero je krivo to, da želodčne mišice preprosto ne delujejo pravilno in tako hrane niso zmožne ustrezno prebaviti ter poslati naprej po prebavnem traktu. Izkušnje kažejo, da pogosteje kot moški zbolevajo ženske, do gastropareze pa lahko pripelje več dejavnikov:

- bolezni živčevja, mišice, veziva;

- določena zdravila;

- pretiravanje z alkoholom in cigareti;

- sladkorna bolezen;

- kirurški posegi ali nekatera zdravljenja, na primer kemoterapija ali obsevanje;

- tumorji;

- kakšen drug vzrok, ki pa pogosto ostane neodkrit.

Sicer pa gastroparezo najpogosteje spremljajo naslednji simptomi:

- bolečine v želodcu;

- nenadna slabost;

- spahovanje;

- bruhanje;

- napihnjenost, najpogosteje takoj po zaužitem obroku;

- občutek hitre sitosti.

Zdravniki poskušajo težave najprej umiriti oziroma odpraviti s strogo dieto. Bolnik naj bi jedel lahko hrano, ki vsebuje le minimalno količino maščob in vlaknin, hrana naj bi bila čim bolj tekoča in lahko prebavljiva. V poštev pridejo tudi zdravila proti slabosti in bruhanju ali pa zdravila, ki spodbujajo želodec in mu pomagajo pri praznjenju oziroma pošiljanju hrane naprej v prebavila. Če je za težave kriv tumor ali kakšna druga mehanska ovira, jo je treba kirurško odstraniti. Dr. Anton Emmanuel, gastroenterolog iz londonske univerzitetne bolnišnice pa pravi, da se pri nekaterih pacientih odločijo tudi za poseg, s katerim povečajo odprtino med želodcem in črevesjem. Za učinkovito pa se je izkazalo tudi zdravljenje z injekcijami botoksa, ki želodčne mišice sprosti in tako želodcu pomaga pri delovanju, je še pojasnil dr. Emmanuel. A tip zdravljenja je odvisen od posameznega pacienta in tako se je Hannah odločila za povsem novo možnost, želodčni spodbujevalnik. Ker bi morala na poseg v javni bolnišnici čakati še mesece in mesece, so se njeni starši odločili, da vzamejo posojilo in za poseg plačajo izkušenemu zasebnemu kirurgu, ki je Hannah spodbujevalnik v želodec vstavil takoj, le nekaj dni je morala počakati ter pred posegom opraviti še nekaj standardnih preiskav. Po operaciji se Hannah dobro počuti in lepo okreva, hkrati pa upa, da ji bo spodbujevalnik pomagal in da se bo njeno življenje končno vrnilo na stare tire.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na