Zaradi svojega bolezenskega stanja se Caitlin ne veseli zvonjenja telefona ali nenadnega srečanja s starim prijateljem. Ker ne prenese presenečenja, napade doživlja kar pogosto, celo dvajsetkrat dnevno. Takrat izgubi nadzor nad svojimi mišicami in se za nekaj minut onesvesti. Pri tem je zelo neprijetno, ker se pri padcu ne more ujeti z rokami, ki prav tako ne delujejo tako, kot bi morale. "Zaradi tega sem povsem prekrita z modricami in brazgotinami. Poleg tega med samim napadom lahko slišim, ne morem pa govoriti ali videti. Počutim se povsem paralizirana."

"Začelo se je tako, da sem se začela počutiti nekoliko omotično vsakič, ko sem se nečemu smejala, čez nekaj časa pa sem vsakič, ko je nekdo povedal nekaj zabavnega, kar padla skupaj. Čez nekaj časa sem lahko prenesla šaljenje, zgrudila pa sem se, ko je, denimo, v mojih rokah zazvonil mobilni telefon. Ko sem pred nekaj meseci nakupovala, sem, denimo, srečala starega prijatelja, ki ga nisem videla že pet let. Ker tega sploh nisem pričakovala, sem enostavno padla skupaj. Potem me je bilo zares sram."

Njen mož ve, da je ne sme nikoli presenetiti s šopkom cvetja ali škatlo čokoladic. "Če mi mora povedati kaj nepredvidljivega, me najprej prosi, naj sedem. Včasih padem skupaj celo samo zato, ker je stopil v isti prostor, ne da bi ga pred tem slišala. Nekega dne sem si na primer sušila lase in bila s hrbtom obrnjena proti vratom. Ko je vstopil, me je tako presenetil, da sem se v trenutku zgrudila. Toda John me vedno poskuša ujeti. Zelo je prijazen."

Njeni simptomi so se pojavili pred dvema letoma, po prvem napadu pa so jo bližnji odpeljali na urgenco, saj so se bali, da jo je zadela kap. Urgentni zdravniki so jo poslali k nevrologu, ki so opravili različna testiranja in odkrili njeno bolezen. Zaradi tega je opustila svojo dotedanjo službo, pa tudi vozi ne več. Posledica njene bolezni je tudi, da je zaspana celo sredi dneva, zato ni imela druge možnosti. Ko so konec prejšnjega leta napadi postali izjemno močni, se je celo bala zapustiti svoj dom ter je ven šla samo na invalidskem vozičku. Zaradi strahu se je bala sama kuhati in kopati.

Zdravila so njeno stanje vseeno izboljšala, zato sedaj dela prostovoljno, upa pa, da se bo lahko kmalu zaposlila tudi za polovični delovni čas. "Še pred nekaj meseci sem se bala razmišljati o prihodnosti, sedaj pa sem veliko bolj optimistična. Ker sem tako veliko doma, ves čas berem, zato sem se odločila preizkusiti tudi kot pisateljica."

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na