Russell Watson, priznani britanski tenorist, ki je v svoji pevski karieri prodal že več kot sedem milijonov plošč, se dobro zaveda vrednosti življenja. O tem, da lahko umre, če ne vzame zdravil, govori kakor o vremenu, saj je odločen, da bo živel še dolga leta.

Po dveh tumorjih na možganih je 44-letni Russell povsem samostojen, vendar pa mora vsak dan jemati koktajl sintetičnih hormonov. “Če hočem seksati, moram pojesti tableto. Če se hočem počutiti dobro, iti ven na večerjo, si moram vbrizgati rastne hormone. Zjutraj vzamem 10 miligramov hidrokortizona, popoldne in zvečer pa po pet miligramov.“

Raven hormonov si mora ves čas nadzorovati, svojih zdravil in pripomočkov pa ne pozabi nikoli, ne glede na to, kam gre. “Jemljem jih na najrazličnejše načine, v obliki gela, obližev, injekcij … Če zbolim in bruham, jih namreč ne morem jemati oralno.“ Russell priznava tudi, da je bil začetek izjemno težak. “Težko je bilo, ker je bilo kar naenkrat življenje odvisno od moje discipline. Vendar sem se privadil na to. Na jemanje zdravil in na svoje telo gledam kakor na avtomobil. Vsake toliko ga je treba peljati na servis, sicer pa vsak dan za vožnjo potrebuje gorivo. Tako jaz potrebujem zdravila.“

Russell je preživel že dva možganska tumorja. “Počutim se, kot da živim v ekskluzivnem klubu,“ razlaga. “O tumorjih in možnosti smrti pred boleznijo nikoli ne bi mogel govoriti tako sproščeno. Ko pa sem dvakrat že zrl smrti v oči, pa to zame ne predstavlja več nobenega stresa. Zdaj vidim in čutim stvari drugače kot prej. Če bi mi bilo usojeno umreti, me danes ne bi bilo več. Verjamem, da sem preživel z razlogom. Ne vem, kakšen je ta razlog, a še vedno sem tu.“

Kot pravi, zanj ne drži, da zdaj vsak dan izkoristi do konca, ker ga ne more. “Res pa je, da je vsak dan zame nekaj posebnega. Če bi me pred osmimi leti kdo vprašal, če se želim dvakrat soočiti s tumorjem, bi odgovoril, da absolutno ne. Vendar pa danes ne bi spremenil ničesar, kar se mi je v preteklosti zgodilo, saj sem se s to izkušnjo naučil nekaj, kar mi ne bi mogel nihče pojasniti in me naučiti.“

Russellove zdravstvene težave so se začele leta 2005, ko je zaradi izjemno hudih glavobolov obiskal zdravnika. “Imel sem občutek, da mi nekdo zabada nož v glavo.“ Zdravnik mu je najprej priporočal počitek, vendar se njegovo stanje ni nič izboljšalo. Leta 2006 so se mu tako pojavile še težave z vidom, zato ga je zdravnik poslal na slikanje glave. Slike so razkrile, da ima za dve golf žogici velik tumor na hipofizi, oblikovan v obliki števila osem, ki je pritiskal na sprednji del lobanje in ob zgornji del nosu. “Odkrili so, da je bolečino povzročal tumor, ki je dobesedno razžiral nosno votlino. Prav nič ni bilo prijetno izvedeti takšno novico,“ priznava.

K sreči je bila tvorba benigna. Čakala ga je šesturna operacija, med katero so mu tvorbo odstranili skozi nos. Po treh mesecih si je opomogel, vendar pa je bila zaradi tumorja poškodovana njegova hipofiza. Ta je sicer odgovorna za proizvodnjo pomembnih hormonov, ki upravljajo skoraj vse glavne telesne funkcije. Zaradi poškodbe te žleze mu je divje nihalo razpoloženje. Če se je v nekem trenutku počutil popolnoma nepremagljiv, je že naslednji trenutek razmišljal o samomoru. Glavoboli pa še vedno niso izginili.

Leto kasneje se mu je pojavila še močna vrtoglavica, znova pa je imel tudi težave z vidom. Ker mu te težave niso bile tuje, je takoj spet obiskal zdravnika, ta pa je odkril drugi tumor. “Napoten sem bil k specialistu, a sem pred obiskom celo noč bruhal. Ker nikakor nisem mogel vstati, je k meni prišel moj asistent Gary in me našel doma popolnoma sivega v obraz. Spominjam se le, da so me odpeljali v spodnje nadstropje, neki moški pa me je spraševal, ali ga slišim,“ pravi Russell, ki je tistega dne skoraj umrl. Bruhanje je namreč povzročilo, da je tumor začel krvaveti v možgane, zato ga je kirurg hotel takoj operirati. Vendar pa je Russell kljub temu vztrajal, da naj s posegom počakajo toliko, da bo lahko pred tem videl še svoji hčerki Rebecco in Hannah, stari 13 in 7 let. Naposled so mu tumor uspešno odstranili, zatem pa so mu zdravniki predpisali jemanje hormonov, brez katerih bi v  48 ur umrl.

Po drugi diagnozi je upanje, da bo še kdaj pel, skorajda izginilo. “Spominjam se, da so bili vsi okoli mene skeptični. Dvomili so že v to, da bom okreval, kaj šele, da bi še kdaj lahko pel. A sem vedel, da moram biti močen, psihično in fizično.“

Kakor koli že, pa Russell danes pravi, da je njegov glas močnejši kot kadar koli. “Tumor je rasel v nosni votlini in povzročal zaporo. Tvorba je rasla počasi, da se tega sploh nisem zavedal,“ pravi. “Moj glas je tako zdaj definitivno močnejši in boljši kot prej, še posebej, ko pojem nižje tone. Schubertovo Ave Mario sem na primer pred boleznijo pel sedem ali osem let. Ko sem jo prvič odpel po okrevanju, pa sem jo prvič v resnici tudi razumel. Pesmi nisem le odpel, zares sem jo razumel,“ je navdušen. Kot še pravi, pa ga imajo številni zdaj za vzor. “Na moje koncerte prihaja ogromno ljudi, ki so tudi sami preživeli kakšno hudo bolezen ali pa se še vedno spopadajo z njo. V meni vidijo upanje in ta občutek se mi zdi neverjeten, nekaj najlepšega.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na