“Poseg lahko prizadetim ponudi možnost, da se jim bistveno izboljša funkcionalnost, vendar je pred nami še dolga pot,“ pravi Susan Harkema, vodja raziskave, ki so jo opravili na univerzi Louisville v Kentuckyju. “Opozarjam, da ne gre za zdravilo. Rob še vedno ne more hoditi brez naprave, vendar pa postopek pomeni velik napredek. Če paralizirana oseba nekaj minut na dan lahko stoji, lahko to pomembno vpliva na njeno splošno in psihično zdravje.“

Summers prejema konstantno električno stimulacijo v spodnji del hrbtenjače, tik pod mestom poškodbe. Stimulator, ki so mu ga kirurško vsadili v hrbtenjačo in vsebuje 16 elektrod, ki spodbujajo delovanje njegovega lastnega živčevja v hrbtenjači, oponaša naravno delovanje možganov, ki pošiljajo signale in spodbujajo gibanje. Raziskovalci so porabili več kot dve leti, da so dodobra proučili in preoblikovali Robovo mrežo živčevja tako, da so spodbudili delovanje mišic.

Avtorji študije so mnenja, da bodo kljub vsemu morali opraviti še kar nekaj tovrstnih posegov, da bo tehnika lahko postala stalna praksa. Vendar pa predstavlja odkritje veliko upanje za paraplegike, ki praktično nimajo možnosti za okrevanje. Harkema in njeni sodelavci zato upajo, da bo prenosni stimulator omogočil paraliziranim pacientom, da bodo na dan lahko naredili nekaj korakov in bodo spet lahko stali na svojih nogah. Študijo sta finančno podprla ameriški nacionalni inštitut za zdravje in fundacija Christopherja Reeva, znanega po vlogi Supermana, ki je po nesreči med jahanjem ostal paraliziran in je umrl leta 2004.

Rob Summers je bil žrtev prometne nesreče v letu 2006, ko je bil star komaj 20 let. Medtem ko je pregledoval športno opremo, ki jo je imel v prtljažniku avtomobila, se je vanj zaletel drugi avtomobil, katerega voznik je pobegnil s kraja nesreče in ga niso nikoli našli. Rob je zaradi udarca ostal paraliziran od pasu navzdol, vendar pa je ohranil nekaj malega občutka v nogah. Kljub temu ni mogel ne hoditi in ne premikati prstov na nogah. Ker je Rob ohranil nekaj občutka, strokovnjaki ne vedo, kako se bo naprava obnesla na osebah, ki so v celoti izgubile občutek. Poleg tega je bil Rob pred nesrečo zaprisežen športnik in zato fizično bolj pripravljen od preostalih žrtev.

Po nesreči je Rob preživel kar tri leta v Kentuckyju, kjer so ga zdravniki pripravljali na operacijo. Sedaj lahko s pomočjo naprave stoji po štiri minute zaporedoma, vendar si pri tem pomaga tudi s svojimi mišicami, s pomočjo držal in terapevta pa lahko tudi hodi. Pravi, da mu je naprava spremenila življenje: “Za nekoga, ki se štiri leta ni mogel niti premakniti ali pomigati s prsti na nogah, naprava pomeni pravo svobodo. Sposobnost stanja na nogah mi daje neverjeten občutek zadovoljstva in sreče. Odkar so mi vsadili elektrostimulator so se mi okrepile mišice, tako da večina ljudi sploh ne verjame, da sem v resnici paraliziran.“ Rob sedaj stimulator vklopi za približno dve uri na dan, ko je na terapiji, sicer pa približno šest ur na dan trdno telovadi s pomočjo trenerjev. "Moj cilj je vaditi vsak dan in napredovati. V mojih mislih ni konca, temveč le še napredek."