Streli so pustili hude posledice. Conniejin obraz je bil popolnoma izmaličen. Ostala je brez zgornje ustnice, nosu, neba v ustih, poškodovane pa je imela tudi očesi in obe ličnici. Kot priznava Connie, je že kmalu vedela, da je Tom nasilnež. ''Fizično me je napadel le nekajkrat, hujše pa so bile psihične zlorabe in zaničevanja. Mogoče so bili to opozorilni znaki, ki so kazali na to, kaj se bo zgodilo. A kljub vsemu si nisem nikoli mogla niti predstavljati, da je sposoben česa takšnega.''

Po streljanju septembra 2004 je Connie preživela mesece v bolnišnici in prestala številne operacije, s katerimi so kirurgi skušali popraviti škodo, ki ji jo je povzročil strel iz moževe pištole. Po dolgoletnem iskanju primernega darovalca so ji leta 2008 v prestižni bolnišnici Cleveland v Ohiu le opravili prvo transplantacijo obraza v ZDA, ki jo je spremljal ves svet. Ekipa najboljših kirurgov pod vodstvom Marie Siemionow se je kar dvajset ur trudila, da bi Connie ponovno vrnila obraz. ''Čeprav obraz ni moj, sem izjemno hvaležna, da ga sploh imam,'' pove Connie, ki bo morala do konca življenja jemati imunosupresivna zdravila, da njeno telo ne bo zavrnilo presajenega obraza. ''Sedaj lahko ponosno držim glavo po konci, saj je moj videz povsem drugačen. Sicer ne vidim natanko, kako sem videti, saj lahko vidim le sence in linije, a sem kljub vsemu vesela.'' Kot pravi, ljudje mislijo, da je sedaj, ko ima nov obraz, konec vseh njenih težav. ''Še vedno ostajajo čustvene brazgotine, ki najverjetneje ne bodo nikoli izginile, poleg tega se morem privaditi na neke osnovne stvari, ki so bile včasih samoumevne. Ponovno se moram naučiti umivati zobe, piti preko slamice, celo nasmejati se je težko, saj moram privaditi mišice na te gibe.''

Kljub vsem grozotam, ki jih je prestala zaradi svojega moža, ima Tom še vedno posebno mesto v njenem srcu: ''Najverjetneje ga bom vedno ljubila, saj je konec koncev oče mojih otrok, a kljub vsemu ne bi mogla biti več v njegovi neposredni bližini.'' Pogumna Connie se je z njim celo soočila v zaporu, saj si je želela, da bi mu lahko oprostila. A napad je njun odnos spremenil za vedno. ''Ko sem se soočila z njim, sem se vsa tresla. Najbolj zanimivo je, da lahko spijem štiri skodelice kave, pa se mi roke ne bodo zašibile, a okrog njega jih ne morem nadzorovati.'' Kot pravi, Tom nikoli ni prevzel odgovornosti za svoje dejanje in se ji ni nikoli opravičil. ''Nenehno krivi druge in se spreneveda, da je njegov napad posledica drugih, ki so ga izzvali.'' Njej in njunima otrokoma je celo očital, da so se mu izneverili, ker so policiji povedali resnico. ''Rekel mi je, da me ne bi nikoli tako izdal, jaz pa sem mu odvrnila, da ga nikoli ne bi ustrelila.'' Sedaj Connie s strahom pričakuje njegovo izpustitev in upa, da ne bo ponovno nasilen. ''Najverjetneje se bo preselil v najino staro hišo v Bloomingdalu, tako da sem se že izselila iz nje in uredila tudi vse potrebno za ločitev. Ko se bo vrnil iz zapora, bo sicer imel prepoved približevanja, a nihče ne ve, kaj bo storil. Preprosto bomo morali počakati, da bomo videli.''

Kljub strahu ob njegovi vrnitvi ima Connie že načrte za svoje novo življenje. S svojo zgodbo namreč namerava ljudi spodbuditi k darovanju organov, saj bi brez te velikodušne odločitve ljudi tudi sama ostala brez obraza. ''Če bi lahko s svojim delom pripomogla k temu, da bi se več ljudi odločilo za darovanje organov in tako pomagala rešiti kakšno življenje, potem bi bila presrečna. Sama se zavedam, da mi je bilo podarjeno še eno življenje, saj je bil čudež, da sem strel preživela, čudež je bil tudi, da sem preživela tvegano transplantacijo.'' In brez darovalke organov, ki je Connie podarila svoj obraz in z njim normalno podobo, bi bilo danes njeno življenje veliko težje.

Ste se nam že pridružili na naši  Facebook strani? To lahko storite s klikom na