Hannah Jones je imela komaj 15 let, ko so zdravniki odkrili, da za njenim desnim očesom raste že štiri centimetre dolg tumor. Odstraniti so ga poskušali z dvema operacijama ter ugotovili, da bodo morali, da bodo resnično odstranili prav vse rakave celice, seči še mnogo dlje v njene možgane. Toda takšna operacija je izjemno tvegana. Možnost, da Hannah med posegom doživi kap, je bila ogromna. Po drugi strani je bilo njeno življenje že močno ogroženo. Njena družina kar ni mogla verjeti, kakšno moč je njihova najstnica pokazala že takrat. “Nisem razmišljala, ali bi imela operacijo ali ne,“ pripoveduje. “Vedela sem, da mi samo operacija lahko reši življenje. Nisem bila niti živčna. V tistem trenutku sem bila operacij pravzaprav že vajena. Sploh pa nisem videla smisla v tem, da bi se sama sebi smilila ali da bi tožila, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Nekoga pač prizadene tudi rak in jaz sem ena izmed njih.“ Mlada Angležinja pravi, da ji je bilo pravzaprav ves čas bolj žal njene družine.

Kot so nevrokirurgi tudi napovedali, je Hannah operacijo preživela, rakav tumor je bil odstranjen, toda zadela jo je huda kap, zaradi katere so bile zmanjšane tako njene telesne kot tudi njene kognitivne sposobnosti. Ni mogla govoriti ali stati, brez pomoči ni mogla niti jesti. Njena družina je del svojega doma popolnoma spremenila, tako da se je Hannah lahko povsod premikala z invalidskim vozičkom. Zdravniki niso verjeli, da se lahko njeno stanje močno izboljša. Toda najstnica ni obupala. “Moje okrevanje je bilo zelo težko, toda bila sem odločena, da bom uspela,“ pravi. Počasi se je naučila govoriti, stati in jesti. Borila se je in si priborila nazaj tako življenje kot tudi samostojnost. Štiri leta pozneje že načrtuje, kje bo nadaljevala svoje šolanje. Postati namerava učiteljica. “Srečna sem že, da sem živa,“ pravi. “Možganski tumor je rak, zaradi katerega umre največ otrok.“ Njen oče Steve Jones kar prekipeva od ponosa: “Naša Hannah je tako pogumna. V vsem tem času je jokala samo enkrat – tisti dan, ko je izvedela, da ima raka. Na žalost veliko njenih prijateljev, ki jih je od takrat spoznala na svoji poti, ni več z nami. To je za nas še toliko večji opomnik, da je potrebno živeti s polnimi pljuči. Mnogi očetje ne želijo, da njihove hčere hodijo na zabave ali da se družijo s fanti. Sam želim, da Hannah doživi vse to in da v svojem življenju uživa. Hannah ni edina, ki je prestala vse, kar jo je doletelo. Ljudje tudi ne vidijo, kako utrujena je in kako se še vedno dan za dnem bori.“

Ker je možnost, da rakavo obolenje preživite, toliko večja, če ga odkrijete pravočasno, se naučite prepoznati tudi prve simptome tumorja na možganih.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na