“Božični čudež,“ pravijo zdravniki, ki so se borili za življenje komaj 21-letnega študenta Sama Schmida. Mladenič se je v komi znašel, potem ko je sredi oktobra doživel hudo prometno nesrečo, v kateri je trčilo kar pet avtomobilov. Čudež je bil pravzaprav že to, da ni umrl na kraju nesreče, saj so bile njegove rane zelo velike. Zlomil si je levo roko in obe stegnenici, njegovi možgani pa so utrpeli močan udarec.

Njegove poškodbe možganov so bile tako hude, da mu v navadni bolnišnici niso mogli pomagati. Prepeljali so ga v nevrološki inštitut, kjer so operacijo opravili najboljši specialisti. Njegovo življenje je ogrožal anevrizem – nenormalno izbočenje žil v možganih, ki so ga kirurgi uspeli pozdraviti, toda Sam je vseeno ostal v komi. Videti je bilo, da se njegovo stanje sploh ne izboljšuje. “Njegove poškodbe so bile zelo hude,“ razlaga njegov zdravnik, priznan ameriški nevrokirurg, dr. Robert Spetzler. “Poleg anervrizma je utpel tudi krvavitev v možganih in delno kap. Toda magnetna resonanca ni pokazala, da bi imel v najbolj pomembnem delu možganov krvni strdek. Če bi se zgodilo to, bi vedeli, da ne more preživeti. Tudi kap, ki jo je utrpel, ni bila tako velika, da po njej ne bi mogel vsaj sčasoma okrevati. Zato sem se odločil, da ga bomo ohranjali pri življenju.“

Ostali zdravniki sedaj Spetzlerja hvalijo, ker ni obupal, temveč je sledil svoji intuiciji ter verjel, da se stanje bolnika lahko tako izboljša, da bo še vedno lahko zaživel normalno in kakovostno. Medtem ko so Samovo družino že pripravljali na najhujše, saj jim enostavno niso želeli zbujati lažnega upanja, je Spetzler verjel, da ni še vse izgubljeno. Sedaj pravi, da povsem razume ostale zdravnike, saj je Samovo okrevanje glede na njegove poškodbe povsem čudežno. “Sploh pa je izjemno, kako hitro mu je uspelo okrevati,“ pravi. Verjame, da je za to zaslužno tudi to, da je bil Sam vedno zavzet športnik. Treniral je košarko, pozimi pa deskal na snegu.

Samova družina je seveda povsem vzhičena. “V sedmih dneh smo najprej razmišljali, ali bomo Sama vpisali med darovalce organov, nato pa, kako dobri bodo rezultati njegove rehabilitacije,“ opisuje njegov brat John. “Vsekakor sem zaradi njegovega okrevanja ostal povsem brez besed. Tako sem ponosen nanj. Vedno je bil močan in odločen fant.“ Sam se sedaj že lahko premika z invalidskim vozičkom, govori sicer le stežka, vendar pa razume, kaj mu pripovedujejo ostali. Zdravniki verjamejo, da si bo sčasoma celo povsem opomogel. Dovolili pa so mu tudi, da božični večer preživi doma. “Nikoli še nisem dobila boljšega božičnega darila,“ je zato upravičeno srečna njegova mati Susan. “Zgodil se je pravi čudež. Celo prijatelji, ki so ateisti, mi pravijo, da bodo spet začeli verjeti.“

“Tako kot si povsem na tleh, ko nekomu ne moreš pomagati, je občutek, ko nekoga rešiš pred možgansko smrtjo, povsem neverjeten,“ pripoveduje Samov zdravnik. “Njegovo okrevanje je bilo čudežno – prava božična zgodba.“ Spetzler je tisti dan še zadnjič naročil magnetno resonanco Samovih možganov. Želeli so videti, ali so njegovi možgani že začeli odmirati. Nato pa se je prav na ta dan Sam končno odzval na svojo okolico. Na izrecno navodilo zdravnikov je celo dvignil prava dva prsta. “Počutili smo se, kot da je pred nami izbruhnil najlepši ognjemet."

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na