Sprva je imel le malo možnosti za preživetje, a v peturni operaciji so mu kirurgi znova sestavili lobanjo. Pri tem so uporabili devet titanovih ploščic in 33 vijakov. Poškodbe glave so prav tako tudi popolnoma spremenile njegov zunanji videz. Ko se je le zbudil iz kome, pa je izgubil velik del svojega spomina, imel je težave s koordinacijo gibov in govorom.
Neverjetno pa je, da je le po nekaj letih intenzivne terapije, dokončal fakulteto, se preselil na svoje in napisal knjigo o poškodbi možganov in okrevanju. Trenutka, ko se zbudil iz kome, se natanko spominja še danes. ''Mislil sem, da sem imel le izjemno živo nočno moro,'' je povedal za britanski Mail Online. ''Čeprav nisem natanko vedel, kako dolgo je trajala, nisem želel verjeti, da se je vsa situacija v resnici zgodila pred nekaj meseci.''

Jack se je zbudil aprila leta 2010 in takrat ni mogel hoditi, govoriti ali jesti. Niti sanjalo se mu ni, koliko je star in bil je v šoku, ko je videl, da so njegovi starši tako mladi. Ko so zdravniki testirali njegov spomin, je lahko prepoznaval predmete le v francoščini. Kmalu po tem, ko se je zbudil sta mu njegova starša – 56-letna Jo in 57- Bill – morala povedati novico, da sta njegovi prijateljici Chelsea in Carrie preminili. ''Besede so se ostro zarezale v moje srce. Bil sem popolnoma obupan. Moralo jim je biti neizmerno težko povedati novico, a k sreči sta moja starša takoj opustila idejo, da mi v tem trenutku ne bi smeli povedati za njuno smrt. Pričel sem jim zastavljati vprašanja, in če mi ne bi povedali, bi se počutil izdanega in bi jim hudo zameril.''

V času nesreče je Jack ravno zaključeval triletni študij na University of York, a takoj po nesreči se ni mogel vrniti v šolske klopi. Čakala ga je dolga rehabilitacija. A bil je odločen, da bo svoje živlejnje znova postavil na nekdanjo pot. Pričel je z osemmesečno rehabilitacijo v nevrološkem rehabilitacijskem centru Queen Elizabeth Foundation (QEF) v Surreyju. V vmesnem času pa je potekalo sojenju vozinku, ki je povzročil nesrečo. ''Imel sem močno notranjo željo, da sam sebi dokažem, da zmorem. Moral sem tudi na novo oceniti svojo vrednost in moral sprejeti boleče spoznanje, da bo poškodba možganov ostala za vedno in da se bom moral naučiti živeti z njo.''

V sodnem postopku so odvetniki Jacka Martindalea dokazali, da je voznik Shamail Ali Syed povzročil nesrečo zaradi nevarne vožnje in obsojen je bil na sedem let zapora. Jack je prejel denarno odškodnino.

S pomočjo le-te se je odločil dokončati svoj študij. Pri tem pa ne more prehvaliti svoje fakultete University of York, kjer so mu bili v veliko oporo in mu razumevajoče omogočili vse, kar je potreboval, da je lahko dokončal študij. Kasneje je napisal knjigo, v kateri je natančno opisal svojo izkušnjo – vsaj toliko, kolikor se je spominja. Marsikatere stvari so namreč še do danes zamegljene. ''Ker sem prvo leto po nesreči trpel za popolno izgubo spomina, je bilo pisanje skorajda nemogoče. Še vedno imam zamegljen spomin številnih trenutkov tistega dne, kjer ne znam natanko oceniti, ali so posledica resničnosti ali kasnejših pripovedi o dogodku.''

Več mesecev je pisal svojo knjigo, ki jo je poimenoval Bitka z možgansko poškodbo: Življenje, ki si ga je ustvaril Jack in za katero upa, da bo sedaj v pomoč tistim, ki se bodo spopadli s podobno situacijo ali njihovim družinam. Poleg tega se je kasneje preselil tudi v svoje stanovanje, kjer je zaživel popolnoma neodvisno življenje – to, česar niso pričakovali niti zdravniki.