88-letna Francie se je zadnjih nekaj let spopadala s hudo boleznijo srca in doživela že nekaj srčnih infarktov, 87-letni Charlie pa se je poleg bolezni srca spopadal še s Parkinsonovo boleznijo in rakom prostate. Ko sta dva različna zdravnika odločila, da jima je obema ostalo še manj kot pol leta življenja, sta prejela dovoljenje za skupno evtanazijo.

Zdaj, skoraj leto dni po njuni smrti, so se tri njune odrasle hčerke odločile z javnostjo deliti 45-minutni dokumentarni film, ki spremlja zadnje trenutke staršev. V njem je tudi posnetek zadnje ure njunega življenja, ko se par nasmehne drug drugemu, se poslovi od svoje družine in z roko v roki zaužijeta tablete, ki so končale njuno življenje. Francie je umrla 15 minut po prejemu evtanazije, Charlie pa eno uro pozneje. ''Bila sta najboljša prijatelja,'' je za britanski Mail Online razkrila njuna najstarejša hči Jerilyn. ''V njunih zadnjih letih je bil 'oče mamine oči' in 'mati očetova ušesa'. Bilo je tako naravno za njiju, da si želita umreti skupaj. Podpirala sem njuno odločitev, saj je bilo tudi zame veliko lažje, da ju nisem videla trpeti skozi zadnje mesece življenja.''

Francie in Charlie sta se spoznala leta 1947, ko sta prišla na York College. Čez nekaj let sta se poročila in devet mesecev pozneje se jima je rodila prva hči Jerilyn. Charlie je služil v vojski kot zdravnik v San Diegu, Kaliforniji, Bremertonu in Washingtonu, Francie pa je bila doma gospodinja. Leta 1964 so se z družino preselili v Indijo, kjer je Charlie vodil otorinolaringološki oddelek v lokalni bolnišnici, Francie pa je v njej dobila službo na oddelku za odnose z javnostmi. Leta 1972 so se preselili nazaj v ZDA.

Francie in Charlie sta se poročila leta 1951 in postala člana neprofitne organizacije The Hemlock Society, ki se zavzema za evtanazijo in dostojno smrt Američanov. ''Že od nekdaj sta podpirala to organizacijo, še preden je evtanazija postala legalna v Oregonu,'' pove ena od njunih hčera. ''Nikoli si nista želela dolgotrajnega, bolečega umiranja.''

V dokumentarnem filmu Živeti in umreti: Zgodba o ljubezni je Francie hčeram povedala, da želi umreti dostojanstveno, potem ko je videla, da Charliejevo zdravje že zelo peša in so mu dali samo še pol leta življenja. Takrat se je tudi sama pozanimala, ali je tudi sama upravičena do evtanazije. Dva zdravnika sta ji povedala, da ima tudi sama okoli pol leta življenja in da je to mogoče. ''Prognozo je najprej dobil oče, a vedeli smo, da je tudi mati slabega zdravja ... Izkazalo se je, da smo imeli prav,'' pove Jerilyn.

V dokumentarnem filmu Francie prizna, da bi lahko živela dlje kot njen mož, a doda, da si tega ne želi. ''Stara sem že 88 let in zavedam se, da bodo šle stvari samo še navzdol. S Charliejem imava poseben odnos in drug z drugim živiva že 70 let.'' Charlie je bil zaradi svojih bolezni že zelo slabega stanja. Zaradi Parkinsonove bolezni je že težko požiral in bil vse bolj šibak. Prav zato je družina njuno odločitev podprla. ''Oba sta trpela. Bilo je razumljivo, da sta se odločila za to možnost. Bilo je seveda težko, a sem razumela in ju zato podprla,'' še doda Jerilyn. ''Ona ni želela živeti brez očeta, on pa ne brez nje,'' je še dodala.

A nista bila prva, ki sta uporabila možnost evtanazije v Oregonu. Odkar je bil sprejet zakon o smrti z dostojanstvom, torej zadnjih 11 let, je to možnost v Oregonu izkoristilo že 1300 ljudi. Med njimi tudi Nrittany Maynard, ki je trpela za neozdravljivim agresivnim rakom možganov. Njena evtanazija je prejela veliko pozornosti javnosti, saj se je za evtanazijo odločila stara komaj 29 let.

Kot pravi Jerilyn, pa so si njuni starši Charlie in Francie od nekdaj želeli imeti besedo tudi pri tem, kako bodo umrli in vedeli so, da želijo umreti skupaj. Sicer pa je evtanazija ali medicinska pomoč pri umiranju v ZDA legalna še v Washingtonu, Kaliforniji, Vermontu, Novi Mehiki in Montani. Drugod po svetu pa še v Švici, na Nizozemskem, v Albaniji, Kolumbiji in na Japonskem.