Edini simptom, ki ga je opazila 15-letna Jade Swain, je bila pega na nosu, zato sta minili kar dve leti do takrat, ko so ji zdravniki postavili šokantno diagnozo. Sedaj okreva po rabdomiosarkomu, redki obliki raka mehkega tkiva, in rekonstrukciji nosu, ki so ji ga pred tem morali amputirati.

Rabdomiosarkom je oblika raka, ki se najpogosteje pojavlja pri majhnih otrocih in le redko pri najstnikih, kaže pa zelo malo simptomov.

Pri Jade se je bolezen začela s piko na nosu, ki ni in ni nehala rasti. Pravi, da je na konici nosu zagledala mozoljčku podobno tvorbo, ki več mesecev ni izginila, temveč je le rasla. “Na koncu je bila velika kot češnja. Niti pomislila nisem na to, da bi lahko imela raka. Mislila sem le, da imam pač velik nos,“ pravi Jade. Ko je postala pika že ogromna, je le obiskala zdravnika. Ta ji je najprej diagnosticiral kronično vnetno kožno bolezen (acne rosacea) in ji predpisal antibiotike, vendar se njeno stanje po šestih mesecih terapije ni izboljšalo.

“Vrnila sem se k zdravniku, ki mi je diagnosticiral kalcijevo cisto in me poslal na biopsijo,“ se spominja Jade. “Sumila sem, da je nekaj hujšega, zato sem začela po spletu brskati o rakih nosu in glave. Ko sem to omenila zdravniku, mi je zatrdil, da je 99,9-odstotno prepričan, da nimam raka.“

Vendar so bile Jadine domneve resnične. Rezultati biopsije so namreč pokazali, da ima raka. “Zdravnik je bil prav tako šokiran kot jaz. Nihče od naju ni mogel verjeti. Še toliko bolj presenečena sem bila, ker v naši družini ni še nihče imel raka,“ pravi Jade. Za tem, ko je izvedela pretresljivo novico, se je Jade vrnila domov, kjer živi z mamo Janene, očimom Markom in 16-letnim bratom Christopherjem, da jim je sporočila diagnozo. Pet mesecev kasneje so Jade sprejeli v nottinghamsko bolnišnico Queen's Medical Center, kjer so ji amputirali nos.

“Ko sem izvedela, da mi bodo odrezali nos, sem bila prestrašena,“ razlaga Jade. “Vendar sem se zavedala, da je operacija moja edina rešitev. V nasprotnem primeru bi potrebovala radioterapijo, ki bi mi lahko poškodovala možgane.“

Po operaciji je Jade dobila nosno protezo. “Bilo je grozno. Dobila sem lepilo, s katerim sem si jo mogla pritrditi, a ni delovalo,“ pravi. “Po pol ure sem imela protezo že v naročju in ne več na obrazu. Zato sem si jo začela pritrjevati z obližem.“ Takoj po posegu Jade ni vonjala ničesar, a se ji vonj počasi vrača. Zdravniki so ji sicer dali jasno vedeti, da 100-odstotnega vonja ne bo imela nikoli, a pravi, da raje ne voha ničesar, kakor da bi imela raka in umrla.

Po operaciji so zdravniki odkrili, da se ji je rak razširil že na vrat in nogo, zato je morala šest mesecev hoditi na kemoterapijo. Intenzivna kemoterapija je k sreči delovala, tako je bolezen pri Jade od septembra 2010 v remisiji oziroma mirovanju.

Vendar je Jade po zaključku zdravljenja čakala še rekonstrukcija nosu. Oblikovali so ji ga iz kože na čelu. “S svojim novim nosom sem zelo zadovoljna,“ razlaga. “In tudi lasje so mi že začeli rasti,“ je navdušena ter dodaja, da jo najbolj razburi, če se ji kdo sedaj potoži zaradi lastnega videza. “Zavedajte se, da kriv ali malo večji nos ni grd nos. Huje je, če ti ga amputirajo. Vedno obstajajo ljudje, ki se jim piše še slabše kot tebi.“