Carole Wright je pred dvema letoma tehtala 190 kilogramov, kar je pomenilo, da je bila večino časa doma, sama pa si ni zmogla niti obuti čevljev ali napolniti pralnega stroja. Med januarjem in septembrom 2009 je dom zapustila samo štirikrat. Toda takrat 52-letni Carole je zdravnik nenadoma predočil grozljivo resnico: če ne bo shujšala, bo mrtva v dveh letih.

Dve leti kasneje ima 63 kilogramov, njen pas pa se je zmanjšal kar za 68 centimetrov. Nosi dvanajst konfekcijskih številk manjša oblačila. "Zadnjič sem toliko tehtala, ko sem imela 10 let," pravi. "Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Dobila sem tudi službo, v kateri imam veliko stikov z ljudmi in sem ves čas na nogah. Sklepi me več ne bolijo, ni mi več treba uporabljati inhalatorja. Počnem lahko vse, kar se drugim zdi povsem običajno – obuvanje, lakiranje nohtov, hoja po stopnicah. Po stopnicah niti več ne hodim, temveč kar tečem."

Carole je bila vedno znana kot "Velika Carole" – seveda pa se ni borila le z boleznimi, ki jih pripelje čezmerna debelost, temveč tudi z obsojanjem okolice, s katerim se je morala soočiti že kot najstnica. "Zmerjali so me kot otroka in kot odraslo," se spominja. "Popolni neznanci so bili na ulici do mene nesramni, otroci iz soseščine pa so me obkladali s številnimi zmerljivkami. Vedno sem poskušala shujšati, toda čez nekaj dni sem se spet vrnila k nezdravi prehrani." Kmalu po petdesetem rojstnem dnevu pa zaradi večje poškodbe kolen ni mogla več niti delati. "Nič nisem mogla več storiti zase. Če sem želela po stopnicah, sem se morala plaziti po vseh štirih. Moj petnajstletni sin je moral pomagati pri gospodinjstvu, medtem ko sem sama lahko samo sedela pred televizorjem ali gledala v računalnik."

"Nisem bila ujeta le v hiši, ujeta sem bila tudi v lastnem telesu in nisem videla izhoda." Toda nato jo je njen osebni zdravnik opozoril, da ga bo enostavno morala najti. Njegova napoved bližnje smrti jo je prestrašila in odločila se je, da si bo rešila življenje. Septembra 2009 se je prvič vpisala na plavanje; četudi je bila njena skupina presenečena nad njeno obilnostjo, pa so se izkazali kot njena največja podpora. "Ko so me videli jokati, so me objeli ter me bodrili z lepimi besedami. Vlili so mi samozavest, da lahko nadaljujem. Postali so moja družina. Ves čas so me podpirali. Sedaj se prvič v življenju počutim normalna, kar je izjemen občutek. Hujšanje mi je vrnilo življenje."

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na