“Spominjam se mravljinčenja v hrbtu. Najnižja izmerjena temperatura na Zemlji je –89 stopinj Celzija in so jo izmerili na Antarktiki, jaz pa sem se odločil za terapijo na –130 stopinjah. A vendarle sem se po njej počutil veliko bolje,“ pove navdušeni Vincent Graff o svoji nepozabni izkušnji.

To terapijo pa naj bi uporabljal tudi Tony Blair. “Tony Blair je bil pri nas že najmanj šestkrat, njegova žena pa še večkrat,“ razlaga Patrick Lemaigre, upravnik centra, kjer izvajajo tovrstno terapijo, imenovano krioterapija. “K nam hodi zaradi stresa in pritiskov, po krioterapiji pa pravi, da se počuti veliko bolje.“ Zakonca Blair pa nista edina znana človeka, ki uporabljata tovrstno terapijo. Med obiskovalci so namreč bili tudi Pamela Anderson, rock legenda Alice Cooper in številni drugi.

Krioterapija naj bi pomagala pri številnih zdravstvenih težavah. Uporabljajo jo pri zdravljenju športnih poškodb, luskavice, depresije in splošne utrujenosti ter pri multipli sklerozi za lajšanje simptomov. “S pomočjo krioterapije lahko zmanjšamo tudi celulit,“ še dodaja Patrick.

Poljakinja Renata Zejer, ki vodi center, kjer imajo 'zamrzovalno komoro', se s krioterapijo ukvarja že 12 let. Prvih devet let je imela svoje prostore na Poljskem, nato pa se je preselila v Veliko Britanijo. “Krioterapija je praktično nasprotje savni,“ razlaga. “Ko se mrzel zrak dotakne kože, pošlje sporočilo možganom, da je okolje nevarno za organizem, zato možgani in telo preklopijo na varovalno obliko delovanja.“ Kri se umakne iz okončin in začne kopičiti okoli notranjih organov, ko oseba zapusti komoro, pa je proces obraten. “Preskrba perifernega ožilja s krvjo se poveča za kar štirikrat, medtem pa začnejo možgani sproščati hormon serotonin, ki povzroča dobro počutje, in endorfine, ki dajejo človeku občutek napolnjenosti z energijo."

Ko oseba vstopi v komoro, zrak v njej meri neverjetnih –130 stopinj Celzija, zato mora pred tem skozi prostor, v katerem zrak meri –60 stopinj Celzija, da se telo postopoma privaja na nizko temperaturo. Pri vstopu v komoro pa oseba dobi tudi posebno obleko – dva para bombažnih kratkih hlač, dva para zimskih nogavic in rokavic, debel trak za zaščito ušes, masko, s katero se zaščitijo nos in usta, povoje, s katerimi povežejo podlahti in noge ter posebne cokle. Oblačila ščitijo okončine pred ozeblinami in dovoljujejo, da se terapija sploh lahko izvede. Terapija naj ne bi bila boleča, stranka pa lahko z njo preneha kadar koli želi. Maksimalen čas terapije znaša tri minute. “Do sedaj nismo imeli še nobenega primera, kjer bi prišlo do hujših zapletov. Nekateri so občutili le rahlo vrtoglavico,“ razlaga Renata in dodaja, da se je v tem primeru treba le sprostiti se in ostati v gibanju.

“Ko sem vstopil v prostor, kjer je bilo –60 stopinj Celzija, me je kar stisnilo,“ pravi Vincent. “Moje telo je postalo okorno in otrplo, a ne toliko zaradi mraza, kakor zaradi nestrpnosti in skrbi. Nato sem vdihnil, se sprostil in nadaljeval pot skozi prostor. Ukazali so mi, naj hodim v krogu in naj se ne neham premikati. Renata je bila ves čas z mano in se pogovarjala, da ne bi izgubil živcev. Nato mi je odprla vrata v še hladnejši prostor. Mislil sem, da telo ne bo občutilo razlike, a je ta bila očitna!“ Vincent je namreč končno prispel v prostor z –130 stopinjami Celzija. “To je bil šele šok. Moral sem nadaljevati s hojo. Noge so me začele boleti od mraza, po samo 90 sekundah pa mi je postalo rahlo neprijetno. V nosu so se mi naredile ledene sveče, izdihan zrak je zmrzoval pred mojimi očmi, kmalu pa je bilo vsega konec,“ pove o izkušnji in dodaja, da je svoj najhujši trenutek doživel šele, ko se je prvič po izstopu iz komore dotaknil svoje kože. “Približno minuto je bila popolnoma otrdela in mrzla. Imel sem občutek, da telo sploh ni moje in da se dotikam tujega trupla. Moje vene so bile nabrekle in modre, a mi je Renata povedala, da je to dober znak.“ To naj bi namreč pomenilo, da kri lepo kroži spet po telesu in prehaja v okončine. “Zdelo se mi je, da hodim po zraku, kljub temu pa sem bil napolnjen z novo energijo in poln navdušenja. Super je bilo!“ Kot še pravi Vincent, pa ta občutek napolnjenosti z energijo ni izginil, temveč traja več dni, zaradi česar je prepričan, da se bo na terapijo še kdaj vrnil.