Od leta 2003 do danes je opravil že 229 potopov v morju in sladkih vodah (kamor potopi v bazenu niso šteti), velja za prvega potapljača s poškodbo hrbtenjače iz jadranske regije, ki se je potopil na ladjo Peltastis do globine 33 metrov, hkrati pa je Damjan prvi potapljač s poškodbo hrbtenjače, ki se je potopil do 40 metrov globine znotraj varnostne krivulje. V vseh teh letih je pridobil ogromno potapljaškega znanja in izkušenj, osvojil je vse osnove, položaje in prijeme potapljanja, ki jih mora osvojiti prav vsaka zdrava in gibalno neovirana oseba, ter tako pred nekaj tedni v Rimu prejel naziv inštruktorja potapljanja. Tako lahko zdaj Damjan uči začetnike, kako se potapljati, usposobljen in sposoben pa je tudi pomagati kateremu koli sopotapljaču v vodi, če bi se znašel v stiski.

Ob tej priložnosti se je Damjan zahvalil vsem, ki so mu pomagali in stali ob strani, še posebej svojima inštruktorjema Branku Ravnaku in Ivici Čukušiću. ''Ta inštruktorska kategorija je dosežek in priznanje vseh nas. Je dokaz, da lahko s trdim delom dosežemo stvari, ki so še pred nekaj leti veljale za znanstveno fantastiko. Če bi takrat, ko smo s tem začenjali, kdo rekel, da bo kateri od nas postal inštruktor, bi se verjetno samo smejali. Zdaj pa smo dokazali, da se s trdim delom in prizadevanjem to da doseči,'' je povedal Damjan. ''Takrat ko smo mi začeli potapljaške tečaje, je ta naš tečaj trajal eno leto. Eno leto smo se učili, da smo sploh prišli do tega, da smo naredili samo izpit za osnovnega potapljača. V teh letih pa smo se toliko naučili eden od drugega, da lahko zdaj to svoje osnovno znanje podamo nekomu na vozičku v približno treh do štirih tednih. Seveda to ne pomeni, da zdaj v tem enem mesecu nekdo na vozičku postane izkušen potapljač – do tega se pride s kilometrino oziroma s številom potopov.''

Damjanovih dosežkov se veselijo tudi na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije Soča. ''Damjan je bil naš pacient in pogosto se pri takšnih rečeh pojavi dilema, do kje je zdaj nekdo pacient in do kje zdrav človek in s čim vse se lahko, če tako rečem, zdrav paraplegik ukvarja. Vemo, da je lahko potapljanje tudi rizična dejavnost, da zahteva zdrav organizem. Mislim, da je o tem, kaj je zdrav organizem za potapljanje, še veliko dilem v stroki, in mislim, da je prav to eden od razlogov, da je bilo toliko težav pri uveljavljanju potapljanja za osebe s poškodbo hrbtenjače. In tukaj dileme še niso razrešene,'' je povedala prim. asist. Hermina Damjan, ki priznava, da je med strokovnjaki še vedno precej zadržkov in vprašanj, koliko je tak šport oziroma dejavnost primerna za osebe po okvari hrbtenjače. Inštruktor potapljanja Branko Ravnak, ki je vsa ta leta Damjanu stal ob strani in mu pomagal do laskavega naziva, pa pravi, da bi fizioterapevte z veseljem naučil vsega, kar zna, in jim pokazal, kako se v bazenu potapljati z gibalno oviranimi in kako jim tudi na ta način pomagati pri rehabilitaciji. ''Če mi začnemo danes izmed fizioterapevtov šolati ljudi, da se bodo naučili potapljati, če jih septembra peljemo na morje, bomo naslednje leto imeli prvo skupino mladih ljudi, ki se bodo znali potopiti in bodo znali bolj kot jaz meriti in opazovati,'' je povedal gospod Ravnak. V zadnjih desetih letih so veliko dosegli in uspelo jim je spremeniti marsikaj, a še vedno ne dovolj, zato upajo, da za nadaljnje spremembe na tem področju ne bo potrebnih še dodatnih 10 let.