Claire Ives je že v 35. tednu nosečnosti slutila, da z njenim še nerojenim sinom ni vse tako, kot bi moralo biti, zato se je sicer brezskrbno, a preventivno odpravila na zdravniški pregled. "Kot medicinska sestra sem obiskala kolegico in jo prosila, naj izmeri srčni utrip mojega otroka, saj se mi je ta zdel neobičajno hiter. Moje slutnje so se žal uresničile, strah pa se je prelevil v kruto resničnost," se spominja.

Diagnosticirali so ga namreč z boleznijo, imenovano supraventrikularna tahikardija, za katero sta značilna izjemno visoka hitrost srčnega utripa in hiter ritem, ki lahko izvira iz kateregakoli dela srca razen srčnega prekata. Claire je nemudoma prejela umetne popadke, da je lahko rodila svojega sina, saj je bil njegov krvni pretok tako oslabljen, da življenjsko pomembnih organov ni zmogel oskrbovati z zadostno mero kisika. "Edward je bil na robu preživetja. Zabeležili so več kot 300 srčnih utripov na minuto, zaradi česar je bilo stanje več kot kritično, najhuje pa je bilo, da niso vedeli, kaj pravzaprav storiti. Pripravljali so me že na tragičen konec, nakar pa se je eden izmed strokovnjakov domislil precej nenavadne, pa vendarle učinkovite rešitve."

Zavili so ga v odejo, polno ledu in hladilnega gela, ter njegovo telesno temperaturo kar 4 dni počasi nižali vse do 33 stopinj Celzija, ko se je njegov srčni utrip končno umiril. "Težko je bilo gledati, kako je nemočen zmrzoval, a sem se globoko v sebi zavedala, da je to njegova zadnja priložnost. Hvala bogu pa se je po dolgih 100 urah čakanja njegovo stanje znova normaliziralo, zato so ga že kmalu začeli ogrevati in njegovo telesno temperaturo na vsakih 12 ur počasi višati za pol stopinje Celzija. Kar nisem mogla verjeti. Bila sem presrečna, da so ga uspeli rešiti. Mislili smo že, da zanj ni več prihodnosti, danes pa je najsrečnejši otrok pod soncem, obdarjen z ljubeznijo ter veseljem v družini."

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na