Sharmyn pa se ni zredila, ker bi preveč jedla in se basala s hitro prehrano, temveč zaradi bolezni. Leta 2000 so ji namreč odkrili Cushingov sindrom, redko bolezen, ki jo povzroča benigni tumor hipofize, za katerega je značilno pridobivanje teže, še posebej v predelu trupa, obraza in vratu.

Čeprav je bila operacija, s katero so ji odstranili tumor, uspešna, pa Sharmyn še vedno trpi zaradi hormonskega neravnovesja, zaradi katerega zelo težko vzdržuje svojo težo. Zaradi teh odvečnih kilogramov in pogledov ljudi pa pravi, da se je enako težko spopadati z resno boleznijo kakor z odvečno težo.

Sharmyn dobro pozna ponižanje in žalitve. Potem ko ji v fitnesu ni uspelo shujšati, ji njen osebni trener ni hotel več pomagati, zdravnik pa ji je rekel, da bo lahko shujšala le, če jo bo za več časa kdo zaprl v omaro in jo v njej pustil brez hrane in samo z vodo. Celo prijatelji so se norčevali iz nje.

“Vem, kako me ljudje gledajo zdaj in kako so me gledali, ko sem bila suha,“ pravi Sharmyn, ki vodi terapevtsko skupino za ljudi s tumorjem hipofize. “Pritisk na debele ljudi je v družbi prevelik. Nihče se ne vpraša, ali je nekdo debel zaradi bolezni ali ne. Za vse je debelost pač debelost.“

V družbi, v kateri je suhost vrlina, Sharmynina dilema ni neobičajna. Pritiski so zares veliki, z njimi pa se srečujejo tudi ženske, ki nimajo tako visoke telesne teže. In čeprav ljudje, ki so pridobili težo zaradi bolezni ali jemanja predpisanih zdravil, predstavljajo le majhen odstotek v svetu pretežkih ljudi, se ob vsem tem počutijo zapostavljene.

“V začetku vsakdo misli, da ga bo bolezen zavarovala pred očitki in predsodki,“ pravi Marlene Schwartz, ki proučuje debelost. “Žal pa ni tako, saj družba še vedno ocenjuje ljudi glede na zunanjost. In vse preveč ljudi meni, da je ohranjanje zdravja in idealne telesne teže enostavno.“

Ker debelost in vse bolezni, ki jih ta prinaša s seboj (bolezni srca in ožilja, kap, sladkorna bolezen, določene oblike raka, astma …), predstavljajo tudi veliko finančno breme za zdravstvo in državo, pa se strokovnjaki bojijo, da bodo pritiski družbe na debele ljudi postajali vse večji in vedno bolj obremenjujoči. “Nekaj dokazov imamo, da pritiski naraščajo že sedaj,“ pravi Robert Carels, ki tudi proučuje debelost. “V raziskavah, ki sem jih opravil, sem ugotovil, da so debeli ljudje velikokrat zaničevani, še posebej s strani tistih, ki menijo, da je težo enostavno nadzorovati. Ti ljudje pa so pogosto prepričani, da jim debeli odžirajo denar.“

S podobnimi težavami kot Sharmyn pa se je srečevala tudi danes 56-letna Nellie Sabin, ki so jo pred 15 leti začeli mučiti hudi migrenski glavoboli. Zdravnik ji je predpisal jemanje steroidnih zdravil, zaradi katerih se je zredila za 50 kilogramov. Pozneje je spet začela dobivati migrenske glavobole, ki so trajali tudi do pet dni zaporedoma. “Bila sem vsa iz sebe,“ razlaga. “Najraje bi se pogreznila.“ Dolgo jemanje steroidov je namreč povzročilo hormonsko neravnovesje, pridobivanje kilogramov in močan artritis v hrbtenici, zaradi katerega se le s težavo giba. “Če tega niste doživeli, si ne morete predstavljati, kako je biti zaničevan in ponižan, čeprav veš, da za to nisi sam kriv,“ še pravi Sabinova, ki je pri 178 centimetrih nekoč tehtala 70 kilogramov, danes pa jih ima 140. K sreči ima Sabinova vso podporo moža in otrok, žal pa tega ne more pričakovati od drugih. “Vsi mislijo, da sem se zredila zaradi prehranjevanja in pomanjkanja volje, zato se ljudem raje izogibam, kakor da jim moram razlagati, da je debelost posledica zdravil in bolezni.“

Sramuje se lastnih predsodkov

Liz Gabor iz Clevelanda je bila tudi ena tistih, ki so obsojali in se posmehovali debelim ljudem. A le, dokler se ni sama, potem ko se je pri njej razvila odpornost na inzulin, v pičlem letu in pol zredila za 30 kilogramov kljub uravnoteženi prehrani in rednemu gibanju. “Mislila sem, da je to bolezen, ki prizadene le lene ljudi, ki radi jejo in se nič ne gibajo. Ko sem sama zbolela, pa sem se začela sramovati svojih misli in sebe. Ugotovila sem, kako je, če te ljudje gledajo kakor zločinca in se ti posmehujejo,“ pravi sedaj, ko se je zaradi bolezni s 55 kilogramov zredila na 85. Liz sedaj jemlje zdravila, s pomočjo katerih naj bi se njeno telo bolje odzivalo na inzulin in ji pomagalo izgubiti pridobljene kilograme, kljub temu pa živi v prepričanju, da je njena bolezen 'kazen' za nazaj.

Kljub razumevajočemu razmišljanju pa Gaborjeva, McGrawjeva in Sabinova niso zadovoljne s svojimi telesi. Vse se želijo čim hitreje znebiti odvečnih kilogramov, saj se vsak dan spopadajo z očitki okolice in pogledi mimoidočih. “Mislim, da družba veliko prispeva k temu, da se nekdo ne more sprijazniti s svojim videzom. Ko sem bila suha, sem si želela imeti lepše telo, sedaj pa bi vse naredila, da bi bila takšna, kot sem bila prej,“ še zaključuje McGrawjeva.