Davidova starša David Joseph Vetter mlajši in Carol Ann Vetter sta pred Davidom že imela hčer Katherine, njun drugi otrok David Joseph Vetter III. pa je umrl sedem mesecev po rojstvu zaradi istega sindroma, kot ga je imel tudi David Phillip. Čeprav so zdravniki ocenili, da bi imel vsak naslednji otrok, ki bi ga starša spočela, 50-odstotno možnost, da bi podedoval isto deformacijo, so kljub temu menili, da bi lahko starša spočela še enega otroka, ki bi ga nato ozdravili. Njihov načrt je bil, da ga obdržijo v sterilnem okolju in mu nato presadijo kostni mozek, ki bi ga darovala starejša sestra Katherine. Starša sta se zato v prepričanju, da bo otrok lahko živel normalno življenje, odločila za še enega otroka. A že kmalu po rojstvu se je izkazalo, da sestra Katherine ni primerna za darovalko kostnega mozga. Zdravniki te možnosti niso predvideli, zato niso vedeli, kako naprej. ''Veliki škandal dečka v mehurčku je bil prav ta, da je bil spočet za življenje v mehurčku. Ekipa zdravnikov, ki je starše spodbudila k spočetju še enega otroka, namreč ni dobro premislila vseh posledic. Niso razmišljali o tem, kaj če otroka ne ozdravijo takoj. Poleg tega so predvidevali, da človek lahko v mehurčku živi osemdeset let,'' je povedal duhovnik Raymond Lawrence iz teksaške otroške bolnišnice, v kateri je David preživel večino svojega življenja.

David se je rodil 21. septembra 1971 in že takoj po rojstvu so ga prestavili v posebno zanj prirejeno posteljo. Tako je vstopil v sterilno okolje, v katerem je preživel večino svojega življenja. Voda, hrana, zrak, obleke … Vse, kar je vstopilo v njegov kokon in je prišlo v bližino dečka, je moralo biti dezifincirano s posebnimi postopki. Z vseh predmetov so odstranili nalepke, lepilo in jih dezinficirali. Starša sta dečka lahko pestovala le preko plastičnih rokavic na stenah njegovega sterilnega mehurčka, kot so njegov prostor poimenovali mediji. Ta je imel glasne motorje, ki so skrbeli za to, da je bilo njegovo okolje napihnjeno, zato se je David težko pogovarjal z ljudmi, saj ga ti niso dobro slišali.
Tako raziskovalci kot njegovi starši so se trudili, da bi David imel kar se da normalno življenje, čeprav je bilo to skoraj nemogoče. Tako je imel v svoji komori televizijo, igralnico, poleg tega so mu zagotavljali izobrazbo. Kljub vsemu pa si je David bolj kot vse drugo želel v zunanji svet, ki ga je lahko videl skozi okno svoje sobe in preko televizije. ''Vse, kar počnem, je odvisno od odločitve nekoga drugega. Zakaj se moram učiti brati? Kaj mi bo to pomagalo? Tako ali tako ne bom nikoli smel početi ničesar? Zato mi povejte, zakaj, zakaj,'' je nekoč spraševal starše.

Ko je leta 1974 David dopolnil 3 leta, so ga odpeljali v domačo hišo v mestecu Conroe, kjer je imel prav tako pripravljeno posebno komoro. Ko je bil doma, je njegova sestra spala v dnevni sobi poleg njegovega mehurčka, prijatelji so ga obiskovali in se igrali z njim. Nekoč so celo organizirali ogled filma v bližnjem kinu, ki si ga je David lahko ogledal iz svojega mehurčka, ki je bil namenjen transportu iz bolnišnice do njegovega doma. Ko je bil David star štiri leta, je ugotovil, da lahko svoj mehurček prebode z iglo, ki so jo v njegovem prostoru pustili po nesreči in takrat so dečku prvič povedali, zakaj živi drugačno življenje. Čeprav je bil David še otrok, je spoznal, da bo za vedno izoliran od zunanjega sveta, da bodo njegove izbire za vedno omejene in da bo za vedno moral nositi nasmešek na obrazu, čeprav je bil jezen na ves svet.

Kmalu je postal prava medijska atrakcija in številni znani ljudje, vključno z nekaterimi člani kraljeve družine, so ga obiskovali v teksaški bolnišnici, kjer je postal neke vrste turistična atrakcija za pomembneže. Kljub temu da so mediji o delčku poročali kot o zdravem fantu, ki pač živi drugačno življenje, je bil David zaradi pomanjkanja človeškega stika in občutka nemoči psihično nestabilen. Čeprav je bil pred mediji nasmejan, pa je imel izbruhe jeze in znake depresije, ki so se kazali na različne načine, tudi tako, da je s svojimi izločki zamazal ves svoj mehurček in da je imel ponavljajoče se nočne more o virusih in bakterijah.

Leta 1975, ko je David dopolnil 4 leta, je eden prvih njegovih zdravnikov John Montgomery predlagal, da bi ponovili projekt z drugim otrokom, in ko je nekdo vprašal 'kolikokrat še', je odgovoril: "Dokler ne bom prepričan, da ne morem o tem stanju pridobiti več nobene informacije ali pa dokler razplet takšnih rojstev ne bo jasen.'' Pozneje leta 1997 je Montgomery še povedal: ''Vsaka informacija, ki smo jo takrat pridobili, je bila za nas spodbuda. Če ljudje ne bi tvegali, nikogar od nas ne bi bilo tu. Kolumb bi ostal v Španiji in prodajal tortilije, ker so ga opozorili, da bo v nasprotnem primeru padel čez rob zemlje.''

Leta 1977 so Nasini raziskovalci Davidu izdelali obleko, ki bi mu omogočala premikanje po zunanjem svetu. Obleka je bila pripeta na njegov mehurček z 2,5 metra dolgo cevjo, skozi katero bi lahko vstopil v obleko. Na dan, ko je David prejel darilo, se je zbralo veliko medijev, da bi si dečka ogledalo v tej obleki, a na njihovo razočaranje je ni želel obleči. Nekaj ur po tem, ko so novinarji odšli, se je spustil skozi cev in zakričal: ''Takšen je torej svet, v katerem živijo virusi.'' V obleki ni naredil več kot šest korakov. Pozneje se je v njej sicer počutil bolje, a jo je uporabil le sedemkrat, preden jo je prerasel. Ko so mu izdelali še eno, je ni oblekel. Nekaj let pozneje, ko je David gledal film, ki je bil posnet po njegovem življenju, se je smejal, ko se je deček, ki ga je igral, v obleko preoblekel kar v mehurčku, poleg tega pa obleke prej niso razkužili.

Po nekaj letih je postala Davidova situacija neznosna. Na vidiku ni bilo nikakršnega zdravila, zdravniki pa so se bali, da bo kot najstnik postal še bolj nepredvidljiv in da ga bo še težje nadzorovati. Ameriška vlada je začela razpravljati o možnosti, da bi zmanjšali financiranje raziskave, saj ta še ni prinesla nikakršnih uporabnih rezultatov, poleg tega so bile vse glasnejše razprave o etičnosti raziskave. Več kot 1,3 milijona dolarjev je bilo porabljenih za Davidovo nego.

Tri leta pozneje so se starši in zdravniki odločili za presaditev kostnega mozga, čeprav Katherine ni bila primerna za darovalko. Poskusi, da bi našli primernega darovalca, so bili doslej namreč neuspešni. Kljub Davidovi želji, da poseg ne bi snemali, so ga. Poseg je bil uspešen in nekaj časa so bili upi, da bo David končno lahko zapustil mehurček, veliki. Kmalu po operaciji pa je David dobil močno diarejo, vročino in notranje krvavitve. Simptomi so bili tako nevarni, da so Davida morali vzeti iz mehurčka. Zunaj mehurčka se je njegovo stanje poslabšalo in deček je padel v komo. Njegova mati se je prvič in zadnjič lahko dotaknila njegove kože. 15 dni pozneje, 22. februarja 1984, pri svojih 12 letih je David umrl.