"Razmišljala sem, ali je mogoče, da se je tako udaril, medtem ko se je učil hoditi," pripoveduje Claire Elms, 31-letna mamica malega Charlieja Dawsona. "A v naslednjih dveh tednih ni izginila, ampak je bila samo še bolj opazna. Videti je bil bled in kot bi izgubil nekaj teže. Za ušesom so se pojavile bulice v velikosti graha. Toda sicer je deloval dobre volje in zdrav."

Ker oteklina ni izginila, ga je zdravnik poslal na testiranje krvi. Test je pokazal, da ima deček žal raka, in sicer nevroblastom. To je rak živčnih celic. "Do takrat, ko je bil sprejet v bolnišnico, je v njegovem trebuhu že nastal velik tumor. Rak se je razširil po telesu, kar nam je zlomilo srca," pripoveduje Claire, sicer medicinska sestra. Decembra je začel s kemoterapijo, imel je osem ciklov. Za njim je tudi 35 transfuzij krvi. Le 12 dni je preživel doma od takrat, ko so mu diagnozirali raka.

Zelo je pogumen, pravi Claire. Govorijo mu, da je superjunak. "Kličemo ga Super Charlie. Grozno je gledati otroka, kako trpi. Veliko bolečin čuti, ogromno posegov je moral prestati, tu so injekcije in zdravila ... Ampak še vedno se smehlja. Vsak, ki ga spozna, ga ima rad. To, da ima tvoj otrok raka, je res najbolj grozna stvar na svetu, ampak če se on lahko nasmehne tudi po tem, ko je prestal tako grozne stvari, potem se lahko mi smehljamo z njim in naredimo vse, kar lahko, da je srečen."

Charlie pa potrebuje tudi veliko transfuzij krvi, zato Claire in njen mož Steve poskušata čim več ljudi prepričati, kako pomembno je, da doniramo kri. "Brez donirane krvi Charlie ne bi bil več z nami. Ko potrebuje transfuzijo, njegove oči postanejo zelo utrujene in on je brez energije. Ko dobi transfuzijo, je spet dobre volje." Transfuzije mora dobivati, ker so mu morali odstraniti velik del kostnega mozga, kamor se je tudi razširil rak. In Claire se spomni, ko so morali zaradi pomanjkanja krvi čakati na transfuzijo šest ur. Bilo je zelo težko, ker je bil otrok videti vse slabše. "Res je pomembno, da dobijo bolnišnice dovolj krvi," pravi.

Charlie je sicer ravno ozdravel. Njegova družina je presrečna. Ne želijo pa preveč razmišljati o tem, da je 50 odstotkov možnosti, da se strašna bolezen vrne.