Večinoma gojimo lepe spomine na otroštvo in nasmejane, brezskrbne dni, kar pa ne velja tudi za mlado britanko Anno McVicar, ki se spominja le težke bitke z anoreksijo. Ko je bila stara 10 let, se je namreč začela spopadati s hudimi motnjami hranjenja, ki pa niso vplivale le na njeno samopodobo, pač pa tudi na njeno zdravje. Kot najstnica je tehtala manj kot 25 kilogramov, kar je povprečna teža 9-letnika, večkrat je padla v komo, nekega dne pa ji je celo odpovedalo srce.

K sreči jo je večkratno srečanje s smrtjo nazadnje le postavilo na realna tla. 22-letnica, ki se danes zaveda svoje težave in tehta že zdravih 59 kilogramov, pravi, da je končno našla srečo. S podporo fanta ji je uspelo ukrotiti svoje demone, naučila pa se je tudi znova imeti rada samo sebe. “S tem, ko delim svojo zgodbo, sem na misiji, da bi pomagala vsem, ki se borijo z anoreksijo. Že res, da sem zaradi nje izgubila otroštvo, a bi zato še toliko raje svojo zrelost posvetila temu, da druge posvarim pred nevarnimi posledicami motenj hranjenja, ki vas lahko hitro stanejo življenja,“ je povedala za otoški medij Mail Online.

Bila je še otrok ...

Anna je sprva imela povsem običajno otroštvo, dokler pa ni začela trenirati baleta. V družbi deklet, ki so veliko dajale na zunanji izgled, je namreč kmalu tudi sama postala obsedena s svojim telesom. To jo je najprej vodilo v hujšanje, nato v stradanje, nazadnje pa celo v bolezen. “Mama je bila seveda zaskrbljena, a je upala, da je moje zavračanje hrane le muha enodnevnica. Če bi pričakovala, da bom zbolela za anoreksijo, bi se težave zagotovo lotila precej bolj resno.“

Staršem je lagala, da gre na obisk k prijateljici, medtem ko je v resnici več ur na dan trenirala, tekla in plavala. “Cele dneve sem preždela v telovadnci, kjer sem se gledala v ogledalo ter spoznavala, da se sama sebi zdim zelo debela. Nakar pa so nekega dne iz mojih bokov molele le še kosti. A namesto, da bi me to prestrašilo, mi je moja vitkost začela laskati.“ Zato je v svoj vsakdan vpeljala še strožjo dieto. “Živela sem od vode, dietnih pijač in nekaj grižljajev solate. V nekaj mesecih sem tako izgubila kar 12 kilogramov. Oblačila so na meni visela kot na obešalniku.“

Ob hitri, pretirani ter nezdravi izgubi teže so se težave začele odražati tudi na drugih področjih. Ker ni imela dovolj energije, ni bila več zbrana med poukom, zaradi nizke samopodobe in sramu nad svojim videzom pa se je zaprla vase ter izločila iz družbe.

Anoreksija je uničila njeno telo

Ko je dopolnila 12-let, je mati vendarle poiskala strokovno pomoč. Njena bolezen je že tako napredovala, da so jo v marcu 2002 urgentno sprejeli v bolnišnico Ayr Hospital, kjer so jo 8 tednov pod prisilo hranili skozi posebno medicinsko cevko. “Do postelje so me morali dobesedno odnesti, saj sem bila že tako dehidrirana in šibka, da nisem mogla niti govoriti, kaj šele hoditi. Počutila sem se kot starka, ki je ujeta v telo krhke najstnice.“

A je tudi to ni streznilo. Ko je od medicinske sestre izvedela, da bo dnevno prejela za 12,5 kilodžulov energijske vrednosti hrane (3000 kalorij), je v cev za dovajanje hrane vrezala več majhnih luknjic, da bi prejela kar najmanj namenjenega obroka. “Ker so me hitro spregledali, sem začela na postelji delati trebušnjake. Vem, da nekateri to težko razumete, a anoreksija pogosto preraste v obsesijo, ki se jo sicer lahko naučiš nadzorovati, nikoli pa je ne moreš popolnoma ozdraviti. Sicer pa to takrat tako ali tako niti ni bilo v mojem interesu.“

Zdravniki so jo postavili pred izbiro – živi ali umri

Po 8 mesecih zdravljenja, ko je njena teža dosegla sprejemljivih 38 kilogramov, so Anno predali v domačo oskrbo. Kar pa se ni izkazalo za najboljšo odločitev. “Polovica mene je sicer želela ozdraveti, a je bila druga polovica premočna. Preprosto želela sem si ostati vitka.“ Vsak grižljaj, ki ga je v pričo staršev prežvečila, je nato skrivaj izpljunila ali pa je hrano kasneje celo izbruhala. “V resnici sem živela le od jabolka na dan, svojo postavo pa sem skrivala pod ohlapnimi oblačili.“

Njeno početje jo je pripeljalo tako daleč, da je nekega dne padla v komo, iz katere se ni zbudila 20 minut, na poti v bolnišnico pa ji je celo odpovedalo srce. “Zdravniki so me postavili pred izbiro – živi ali umri. Jasno so mi povedali, da, če se to še kdaj ponovi, ne bom preživela. Po neki sreči sem takrat dobesedno vstala od mrtvih.“ Prestrašena se je odločila, da bo sprejela njihovo pomoč in si opomogla. Pod nadzorom strokovnjakov je ostala 6 mesecev, sčasoma je začela večati svoje porcije, vzljubila pa je celo zumbo, ki opeva ženske obline. 2 leti od zadnje bitke za preživetje je danes končno zdrava ter zadovoljna s svojim telesom.