A sprva majhne težave so se z leti vedno bolj stopnjevale. Samira je jedla vedno manj. Malico, ki ji jo je mama dala za v šolo, je vrgla v smeti ali jo komu podarila. Ko je prišla iz šole domov in jo je mama pričakala s kosilom, se je zlagala, da je jedla že na poti v šolo. Večerje si je vse pogosteje odnašala v sobo, kjer obroka seveda ni pojedla, ampak ga vrgla v straniščno školko. Vse to pa je Samira tako dobro skrivala, da sprva njenih težav nihče ni opazil. Njena anoreksija pa se je še dodatno poslabšala takrat, ko se je pridružila eni od spletnih strani, ki primovirajo anoreksijo. ''Na tej spletni strani je bilo prijavljenih veliko takšnih deklet, kot sem bila jaz. Vse so si želele suhljatega telesa in vse so bile kljub vztrajnemu izgubljanju kilogramov še vedno prepričane, da so debele in da morajo še bolj shujšati,'' pripoveduje Samira. ''Sama sem redno sodelovala na tej spletni strani. Poslikala sem se v spodnjem perilu, si na roko napisala besedo 'Debela' in takšne fotografije objavljala na svojem profilu. Druge punce sem spodubjala pri stradanju in one so spodbujale mene. Tako je bilo vse skupaj toliko lažje.''

A ker je Samira vse bolj hujšala in ker je bila vedno bolj utrujena in bledikava, so tako učitelji kot straši začeli sumiti, da se z deklico nekaj dogaja. ''Bila sem že ekstremno suha, a sem se sama sebi še vedno gabila. Pila sem le navadno vodo, žvečila žvečilke in včasih pojedla kakšen kreker. Drugega vase nisem spravila,'' pripoveduje. ''Dolgotrajno stradanje pa je že močno načelo moje zdravje. Lasje so bili vse tanjši in sčasoma so mi celo začeli v šopih izpadati. Boleli so me sklepi in mišice so mi močno oslabele. Bila sem izčrpana, zaspana, slabotna in včasih sem celo padla v nezavest.''

Tako je deklico vedno bolj sumničava mama nekega jutra pričakala v kuhinji in ji ponujala banano, a jo je Samira vztrajno zavračala. Ko pa jo je sošolka na šolske stranišču zasačila, kako bruha, jo je zatožila učiteljem in takrat so o Samirinih težavah opozorili tudi njene starše. Tako je bila Samira razkrinkana. Mama jo je takoj odpeljala k specialistu za motnje hranjenja. Ta je ugotovil, da deklici zaradi dolgotrajnega stradanja odpovedujejo nekateri organi in Samira je morala dva meseca preživeti v bolnišnici. V tem časi je sicer pridobila nekaj kilogramov in za tem, ko so jo odpustili iz bolnišnice, je obljubila, da bo sledila prehranjevalnemu načrtu, ki so ga pripravili posebej zanjo. A kmalu se je vrnila na stara pota. ''Bila sem tako trmasta. Čeprav sem vedela, da stradanje škodi mojemu zdravju, sem bila odločena, da bom spet shujšala,'' pove Samira. Ker so prijateljice ugotovile, da sodeluje na eno od anoreksičnih spletnih strani, so tudi to povedale njeni mami, in takrat so Samiri starši prepovedali tudi uporabo interneta. ''V tistem trenutku se mi je zrušil svet. Bila sem tako obupana, da sem panično hodila po knjižnicah, muzejih in drugih javnih ustanovah, kjer so imeli dostop do interneta.''

Kar štiri leta se je Samira vrtela v začaranem krogu anoreksije. V tem času je bila petkrat hospitalizirana in šele ko je po petem obisku bolnišnice prišla domov, se je nekaj v njej premaknilo. ''Šele pri 16-ih letih sem sama sebi končno priznala, da imam težavo. Takrat sem tehtala pičlih 34 kilogramov in moj indeks telesne teže je znašal le 13. Močno me je bolelo v prsih in sklepi so me tako zelo boleli,'' se prelomnega trentka spominja danes 18-letna Samira. ''Šele takrat sem uvidela, da tako enostavno ne morem živeti. Kajti imela sem želje, sanje, cilje – hotela sem postati zdravnica, a bila sem tako izčrpana in utrujena, da nisem mogla početi ničesar.'' Tako se je počasi začela njena pot okrevanja. Kar dve leti je trajalo, da se je počasi redila in da se je naučila jesti vsajtri obroke dnevno. Zdaj, pri 18-ih letih, tehta 54 kilogramov in se končno dobro počuti v svoji koži. ''Šele zdaj vidim, da moji prijatelji, starši, učitelji niso bili moji sovražniki, kot sem mislila takrat, ampak so bili in so še moji zavezniki. Zdaj sem jim hvaležna, da so mi stali ob strani in me prislili v to, da sem se pozdravila. Po tolikih letih sem končno premagala anoreksijo in danes lahko rečem, da se lahko brez težav pogledam v ogledalo in da sem ob pogledu nase končno srečna in zadovoljna,'' še pove Samira.