V treh letih življenja je Milly Johnson preživela več kot marsikdo drug v vsem svojem življenju. Ko je bila namreč stara le leto in pol, so zdravniki odkrili, da boleha za redko avtoimunsko boleznijo, imenovano Kawasakijeva bolezen, kjer se imunski sistem na bakterijo ali virus iz okolja ne odzove tako kot pri zdravih otrocih, temveč se vnamejo stene žil. Poleg tega se lahko stene tudi močno razširijo, kar strokovno imenujemo anevrizma, vendar se anevrizme ne pojavijo pri vseh otrocih, ki bolehajo za Kawasakijevo boleznijo. Težave, ki spremljajo in kažejo na obolenje, so:

– povišana telesna temperatura;

– pordele oči;

– izpuščaji, ki se najpogosteje pojavijo po trupu in udih;

– rdečina na stopalih in dlaneh;

– razpokane ustnice in močno pordel jezik ter žrelo;

– močno povečane vratne bezgavke ali vsaj ena od njih;

– včasih tudi otekli in boleči sklepi, bolečine v trebuhu, glavobol, razdraženost.

Resne in nevarne težave, ki lahko prav tako spremljajo Kawasakijevo bolezen, pa so:

– šum na srcu;

– motnje srčnega ritma;

– vnetje srčne mišice, srčnih zaklopk ali osrčnika

– anevrizem srčnih žil.

''Ko je šla spat, je bila še dobro, naslednji dan pa je bila vsa razdražena,'' je povedala Millyjina mama, 34-letna Maria. ''Kar gorela je in po vsem telesu je imela rdečkaste pike. Takoj sem jo naročila na pregled k zdravniku in ta jo je dal takoj na preiskave za meningitis, a rezultati so bili normalni. Niso vedeli, kaj je narobe z njo, zato naju je zdravnik poslal nazaj domov in predpisal mazilo ter rekel, naj se vrnem, če se stanje ne umiri.'' A se ni, pravzaprav se je Millyjino stanje začelo vse bolj slabšati, zato so prestrašeni starši z deklico odhiteli kar v bolnišnico. Dodatne preiskave so pokazale, da malčica boleha za redko boleznijo, ki prizadene enega na približno 25 tisoč otrok. ''Še nikoli nisem slišala za Kawasakijevo bolezen. Bila sem tako prestrašena,'' še pove Maria. ''Takoj so ji dali infuzijo in že naslednji dan se je začela počutiti veliko bolje. A nekoliko pozneje sem opazila, da se ji leva stran ustnic nenavadno poveša. Zdravniki so jo zato takoj poslali na slikanje, ki je pokazalo, da je utrpela kap. Kar nisem mogla dojeti, kaj se dogaja. Še nikoli namreč nisem slišala, da bi tako majhnega otroka zadela kap. Vedno je bila tako zdrava in aktivna.''

A kap so pravočasno zaznali in malčici pomagali dovolj hitro, da ni utrpela kakšnih hujših posledic, Vendar kot da že ni bilo vsega dovolj, je kmalu začela Milly dobivati epileptične napade – tudi po 20 na dan. ''To minuto je še stala, naslednjo je padla na tla in pri tem se je včasih hudo poškodovala. Bilo je grozljivo!'' se spominja Maria in dodaja, da je morala zato Milly skoraj ves čas nositi čelado, s čimer so zmanjšali vsaj poškodbe glave. Ker pa ji nobena zdravila niso pomagala, so zdravniki staršem predlagali nenavadno operacijo, s katero bi levo stran možganov, ki je povzročala napade, na nek način 'izklopili' oziroma bi prekinili povezave med levo in desno stranjo možganov. A poseg je s seboj prinašal velika tveganja. Med posegom bi lahko Milly utrpela še eno kap, lahko bi začela močno krvaveti in celo umrla. Ker so v levem delu možganov tudi centri za govor, je obstajala tudi nevarnost, da Milly nikoli več ne bi spregovorila. A če bi poseg uspel, bi bili pogosti napadi preteklost in tudi govora bi se lahko ponovno priučila. ''Najprej nisva bila prepričana, ali bi privolila v operacijo. Tako sva dolgo razmišljala, kaj narediti. Na koncu pa sva se vseeno odločila za poseg, kajti s toliko napadi preprosto ni mogla več nemoteno živeti,'' je povedala Maria.

In danes sta z možem Simonom vesela, da sta tvegala, kajti sedemurna operacija je uspela in Milly nima več napadov. Pa tudi govoriti se je ponovno naučila, in to brez večjih težav. ''Milly je prava borka in prav neverjetno je, koliko je dosegla,'' pove Maria in dodaja: ''Vsak dan jo pogledam in pomislim, koliko je že dala skozi in kako dobro je vse skupaj prenesla. To dokazuje, kako močni in prilagodljivi so otroci. Njen napredek je res neverjeten.''