Kanadčanka Angela Hartlin se že od desetega leta spopada z dermatilomanijo, obsesivno kompulzivno motnjo, zaradi katere ne more nadzorovati svoje potrebe po praskanju. Podobno recimo nekateri ne morejo nehati gristi nohtov ali recimo šteti stopnic. Takšna motnja je nevarna, kadar vpliva na kakovost življenja. Angela se je umaknila vase, razvila je depresijo, pustila je študij. Toda vsem, ki se ubadajo z istimi težavami, želi danes povedati, da je mogoče ozdraveti.

Ni razumela, kaj se dogaja

"Bila sem zelo žalostna, ker je moja koža zaradi tega izgledala tako grda," pripoveduje. "Toda ko sem se praskala, sem čutila olajšanje. Bilo je zelo kompulzivno, ampak nisem razumela, zakaj čutim tako potrebo po tem ves čas. Glas v meni mi je ves čas govoril, da sem čudakinja." Ker se je bala komu zaupati, se je počutila vse bolj sama. "Nikomur se nisem zaupala; če je kdo kaj opazil, pa sem se pretvarjala, da so akne. Nikoli nisem kazala nog; ko smo imeli v srednji šoli telovadbo, sem se preoblekla na stranišču. Nikoli nisem šla na zmenek."

Ko je odšla študirati, se je znašla na najnižji točki. "Ko sem bila stara 18 let, sem imela čedalje močnejše samomorilne misli. Nisem bila doma, bila sem na univerzi in počutila sem se še bolj samo. Živela sem s to motnjo, ki je nisem razumela, in počutila sem se zelo grdo." Opustila je študij in se spet zaprla med štiri stene. Sledila so leta, ki se jih danes ne spominja rada. A želi poudariti, da se je vse spremenilo, ko je poiskala psihiatrično pomoč.

Kaj ji je pomagalo?

Psihiater po navadi pomaga s kognitivno vedenjsko terapijo, s katero poskuša pacientu pomagati razumeti, kaj se z njim dogaja, zakaj ima takšne misli. "Naučil pa me je tudi različnih tehnik, s katerimi lahko zatrem to potrebo, ko se pojavi. Kajti še vedno imam vsak dan željo po praskanju, saj je proces okrevanja dolg. Ljudem, ki se spopadajo z isto težavo, bi rada povedala, da niso sami, da obstaja pomoč. Zato sem se tudi izpostavila v javnosti. In moram reči, da me je to osvobodilo. Ni mi več treba skrivati tega dela sebe."

Terapija ji je odprla nov svet. "Opažam, da danes svet vidim povsem drugače. Čustveno sem se odprla, saj sem vsa ta leta mučila svojo kožo zato, da bi zatrla svoja čustva." Odkrila je, da je njena navada povezana z odnosom, ki ga ima z očetom. "Ko sem bila stara 10 let, je imel oče možganski anevrizem. Čeprav je preživel, se je popolnoma spremenil. Težko je bilo žalovati, ker je bil še živ, zato sem potlačila ta čustva." In jih izrazila drugače.

Kaj je dermatilomanija?

Dermatilomanija je kompulzivno praskanje, kompulzivno obsesivna motnja, ko ne moreš nadzirati svoje potrebe po praskanju. To vodi k poškodbam kože, krvavitvam, brazgotinam, infekcijam pa tudi k slabi samopodobi, mislim, da nisi dovolj dober. Psihiater pomaga s pogovorom in pa s kognitivno vedenjsko terapijo. Angeli se je življenje povsem spremenilo. Kot lahko vidite spodaj, se je tudi poročila.