26-letna Emily Day iz Chelmsforda trpi za androfobijo, fobijo pred moškimi. Ne le da ne mara njihove bližine, temveč ob njih doživi pravi panični napad. “Moških se bojim že vse življenje. V bistvu sploh ne vem, kdaj se je vse skupaj začelo,“ pravi. “Še vedno sem devica, a nisem lezbijka. Ženske me ne privlačijo,“ zatrjuje.

Emily si fotografije moških lahko ogleduje. Na njih občuduje njihovo privlačnost, a ko pride v bližino moških, otrpne. “Ne morem biti v istem prostoru z njimi, saj se prestrašim in medlim,“ pojasnjuje. Čeprav tovrstne fobije običajno izbruhnejo zaradi zlorabljanja, pri Emily vzrok fobije ni znan. “Noben moški mi nikoli ni storil ničesar hudega. Le bojim se jih na smrt.“ Vendar pa se 26-letnica ne boji, da bi jo kdo napadel, v bližini moških enostavno doživi panični napad.

Fobija Emily spremlja še iz otroštva.“Odrasla sem v gospodinjstvu, kjer smo bile same ženske in morda je to vzrok za moje težave,“ pravi. “Oče in mama sta se ločila, ko sem bila stara šest let in od takrat ga nisem več videla.“

Se pa Emily dobro spominja enega prvih dogodkov, ko se je ustrašila moškega. “Stara sem bila 13 let, na vrata pa je pozvonil neznan moški, poštar, in mi izročil paket. Zagnala sem tak vik in krik, da me je sestra morala poleči na tla.“

Napadi, ki jih je v mladosti doživljala ob pogledu na moške, so običajno trajali od 10 minut do ene ure. “Najprej me je oblil vročinski val, nato pa mi je začelo srce tako močno biti, da sem mislila, da mi bo eksplodiralo, zatem pa sem ostala brez sape. Sedaj vem, da gre v mojem primeru za panični oziroma anksiozni napad, a takrat nisem vedela, kaj se mi dogaja, zato sem bila močno prestrašena,“ razlaga Emily. Po približno šestih takšnih napadih, je opazila, da se ji pojavljajo prav vsakič, ko je v bližini kakšen neznan moški. “Nisem vedela, kako naj strah nadzorujem in zakaj se mi to dogaja. Skušala sem se spopasti s strahom, a nikakor nisem mogla preprečiti izbruha.“

Zaradi napadov pa je trpelo predvsem Emilyjino družabno življenje, saj je le redko kdaj zapustila stanovanje. “Če sem hotela videti svoje prijateljice, sem uredila tako, da so one prišle k meni na obisk, saj sem se bala že njihovih očetov in bratov.“ Vendar pa je znala Emily svojo motnjo dobro skrivati pred prijatelji in sorodniki. “Ko sem v javnosti doživela napad, sem se izgovarjala, da mi je slabo. V šoli se dečkov nisem bala, vendar pa so partnerji mojih prijateljic hitro začeli odraščati in se spreminjati v moške. V mojih očeh so tako postajali ogromni, strašljivi in odrasli moški.“

Na Emilyjino srečo so se napadi z leti nekoliko umirili. “Nisem mogla več živeti na takšen način. Morala sem nekomu povedati za svojo fobijo,“ razlaga. Tako je pri 14 letih svojo težavo zaupala mami Susan. Prosila jo je za pomoč, ta pa jo je naročila na zdravniški pregled. “Moj zdravnik je eden redkih moških, ki se jih ne bojim in nasproti katerega lahko sedim, ne da bi pri tem omedlela. Morda zato, ker ga poznam že od četrtega leta,“ pojasnjuje Emily. V ordinacijo je skupaj z njo vstopila tudi Susan. “Obema sem povedala vse, kar mi je ležalo na duši, in občutila sem neverjetno olajšanje. Končno sem se rešila tega bremena in skrivnosti.“

Zdravnik je Emily povedal, da trpi za androfobijo. Nad tem, da je poznala diagnozo, je bila navdušena, vendar jo je potrlo, ko je slišala, da je motnjo težko odpraviti. “Zdravnik me je napotil k specialistki, ki mi je pomagala razumeti, da je moja motnja psihološkega izvora. Z njo sem delala mentalne vaje in se učila pravilno dihati, z njeno pomočjo pa sem zmanjšala svoj strah.“

Emily je danes zaposlena v kadrovski službi. Še vedno se boji moških in v njihovi bližini še kdaj pa kdaj doživi panični napad, a poskuša svojo motnjo nadzorovati. “Uspelo mi je tudi že oditi na nekaj zmenkov, a se še vedno bojim moških dotikov in poljubov. Očitno se je moj strah pred moškimi spremenil v strah pred intimnostjo. Upam, da mi bo uspelo prebroditi tudi to težavo, da se bom nekoč poročila in imela otroke.“