Grenko-sladka zgodba iz majhnega mesta Swissvaley v New Jerseyju se je začela pred skoraj desetimi leti, ko je bil umorjen oče Jeni Stepien. ''Umor in poroka sta se zgodila le nekaj ulic stran,'' je povedala mladoporočenka, tik preden je stopila na letalo, s katerim se je odpravila na medene tedne. Spomin na izgubo je tudi po desetih letih še kako živ. A v veliko tolažbo ji je bilo, da jo je do oltarja pospremil moški, ki je prejel očetovo srce. ''Na poroki sem pomislila: 'Moj oče je tukaj z nami in tudi ta moški, ki je živ zaradi njega.''

Zgodba se je začela septembra 2006, ko se je Michael Stepien, vodja restavracije, vračal domov iz službe. Hodil je po ulici, tako kot že neštetokrat prej, a tokrat je 53-letnika tokrat ustavil 16-letni Leslie L. Brown. Oropal ga je, nato pa od blizu ustrelil v glavo. Kasneje je bil obtožen umora druge stopnje in trenutno v zaporu služi 40-letno kazen. Leslieja so odpeljali v bolnišnico, kjer se je boril za svoje življenje, a ko je postalo jesno, da ne bo preživel, je svoji družini rekel, da želi svoje organe podariti organizaciji, imenovani Center for Organ Recovery and Education. Organizacija dovoljuje, da družinski člani, ki so podarili organe svojega ljubljenega, ostanejo v stiku z tistimi, ki organ prejme. Srce Michaela Stepiena je prejel Arthur Thomas, oče štirih otrok, ki živi v mestu Lawrencenville. Zadnjih 16 let je trpel za ventrikularno tahikardijo in se spopadal s srčnim popuščanjem, ko ga je zdravnik poklical in mu povedal, da je našel srce zanj. ''Da bi prišel na vrh liste za presaditev, moraš biti res v kritičnem stanju,'' je pojasnil Arthur Thomas. ''Ko so mi presadili srce, sem se seveda odločil, da pošljem družini pismo zahvale.''

Od tedaj sta družino ostali povezani. Večkrat so se poklicali po telefonu in si izmeljali elektronska sporočila. Jenijina mati Bernice je z Arthurjem ostala v stikih in pošiljali so si voščilnice ob božiču in cvetje ob rojstnih dnevih. Včasih sta si tudi izmeljala nasvete glede vzgoje otrok. A srečali se niso. Vse dokler se oktobra lansko leto 33-letna Jeni ni zaročila s svojim partnerjem Paulom Maennerjem. ''Ena mojih prvih misli v tednu po zaroki je bila: Kdo me bo pospremil do oltarja?'' Njen zaročenec je pomislil, da bi to lahko bil Arthur. Jeni je bila navdušena nad idejo in takoj stopila v stik z Arthurjem. Ta je bil navdušen nad idejo, a je dejal, da bi rad prej vprašal še svojo hči, če ji je prav. ''Rekla mu je, da je to čudovita ideja in da je super tudi, ker bo dobro zvadil to vlogo do njene poroke,'' pripoveduje. ''Opozoril me je tudi, naj bom pripravljena na to, da mu bodo morda čustva ušla izpod nadzora in povedala sem mu, da se enako lahko zgodi tudi mani,'' je dejala.

Jeni je Arthurja in njegovo ženo Nancy spoznala dan pred poroko in rekel ji je, naj preveri utrip srca na zapestju, da bo videla, kako močno bije očetovo srce. ''Zdelo se mi je, da bi to bil najboljši način, da bi se znova počutila blizu svojega očeta. To je bitje srca njenega očeta,'' je pojasnil. Jeni in Paul sta se poročila v cerkvi Swussvale, kjer sta se poročila tudi Jenijina starša. V cerkvi se je nevesta dotaknila tudi Arturjevih prsi, da bi bila blizu svojega očeta in trenutek je za vedno ovekovečila fotografinja. Nevesta je z Arthurjem na sprejemu tudi plesala, družini pa sta se še bolj povezali. Obljubili so si, da se bodo znova srečali.