35-letna Melinda Muniz iz Filadelfije se le nerada spominja svoje poroke. Ni imela poročne obleke, le pajčolan, predvsem pa je bila zelo shujšana in bleda, saj se je borila z uničujočo akutno levkemijo. Shujšala je kar za 23 kilogramov, smrt je trkala na vrata. Toda mati štirih otrok se ni predala. Verjela je, da bo dobila pravega darovalca kostnega mozga, kar se sicer ni zgodilo, zato pa so jo v bolnišnici pozdravili s povsem novim načinom zdravljenja s presaditvijo kostnega mozga, ki se ne ujema popolnoma. Pomagala je še kemoterapija. Nedavno se je zato lahko končno s svojim presrečnim možem zdrava in nasmejana fotografirala v prekrasni poročni obleki. Najprej je sicer želela uporabiti še lasuljo, toda njen partner Christopher se je temu odločno uprl. "Lepa je prav takšna, kakršna je," je dejal.

Melindina nočna mora se je začela prejšnjo pomlad, ko se je nenadoma počutila čedalje bolj utrujena. Toda ni si mislila, da je to simptom česa resnega, saj je imela kot mati štirih otrok tako in tako vedno polne roke dela. "Kot mati štirih otrok sem vedno delala, pomivala in kuhala," pravi. "Vedno je bilo veliko dela." Toda izčrpano se je počutila tudi po tem, ko se je dobro naspala. Vseeno ni obiskala zdravnika, dokler je ni nekega dne presenetilo močno vnetje zoba, ki sta ga spremljala še povišana temperatura in omotičnost. Na urgenci so ji vzeli vzorec krvi, in ko so dobili rezultate preiskave, je bil edini zdravnikov komentar: "Ne morem verjeti, da sploh še stojite." Diagnoza: akutna mieloidna levkemija.

S partnerjem sta bila zaročena že od leta 2009, toda datuma poroke nista določila, dokler nista nenadoma izvedela, da je Melinda hudo bolna. Zdravniki so jima povedali, da po petih letih od postavitve njene diagnoze preživi samo 30 odstotkov takšnih bolnikov. Še vedno zaljubljena sta se odločila, da se poročita čim prej. "Počutila sem se zelo slabo, saj sem že začela kemoterapijo, za povrh so me preplavljala zelo močna čustva," pripoveduje Melinda. "Dejala sem, naj me vsaj nihče ne fotografira, toda moja sestra je vztrajala, da poroka mora biti ovekovečena." Ker je bila preveč slabotna, da bi se poročila kjer koli drugje kot v bolnišnici, je bilo njeno osebje tako prijazno, da je okrasilo njeno sobo ter mladoporočencema pripravilo celo torto. Christopher je pripeljal duhovnika ter prinesel prstana in tako sta se poročila.

Toda četudi je bila njuna poroka tako žalostna, je še vedno obstajalo upanje: presaditev kostnega mozga. Preiskave so pokazale, da nobeden od Melindinih članov družine ni popoln darovalec, toda nov način opravljanja presaditev v filadelfijski bolnišnici naj bi omogočal tudi presaditev kostnega mozga, ki se ne ujema povsem. To sicer ni enostavno. Najprej je bolnik izpostavljen radioterapiji, nato prejme natančno odmerjeno dozo celic, ki se v telesu borijo proti vnetju in jih prav tako odvzamejo darovalcu. Nato mora jemati zdravilo, ki poskrbi, da te celice niso zavrnjene, ter še odmerek izvornih celic darovalca, ki poskrbijo, da krvna slika bolnika postane bolj normalna, zato se okrepi tudi njegov imunski sistem. Nato šele sledi presaditev kostnega mozga. Melinda je danes zdrava, vse preiskave so pokazale, da je huda preizkušnja za njo. "Počutim se veliko bolje, čutim, kako imam zopet več energije," pravi. "Povrnil se mi je apetit, spet imam bolj zdravo težo in se na sploh počutim veliko močnejšo." Toda še kako dobro se zaveda, da je imela veliko srečo, da je dobila še drugo priložnost za življenje (in ne nazadnje za lepše poročne fotografije, ki jih bodo lahko njuni otroci občudovali še leta in leta).

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na