Laura Geraghty, po poklicu voznica šolskega avtobusa v predmestju Bostona, se je tistega usodnega dne počutila odlično. Otroke je prepeljala z njihovih domov do šole, in ko je avtobus že skoraj parkirala na parkirno mesto, je nenadoma začutila hudo bolečino v trebuhu. ''Bolečina se je začela širiti po roki vse do prsi. Takrat sem pomislila: 'O, ne! Pravkar doživljam srčni napad!,´ se spominja Laura. Učitelji so videli, da je z njihovo voznico nekaj narobe in takoj na pomoč poklicali šolsko medicinsko sestro ter inštruktorica oživljanja, ki sta Lauri pomagali, dokler niso prišli reševalci. Sprva je bila Laura še pri zavesti, a je postajala vse šibkejša in vse težje je dihala. Nato se je ji srce ustavilo. ''Najprej je imela oči še odprte in zenice vse bolj široke, nato pa je naenkrat nehala govoriti z nami,'' pripoveduje šolska inštruktorica oživljanja Michelle Coppola. ''Takrat sem zgrabila ročki defibrilatorja in čez približno 20 sekund sem jo začela oživljati z elektrošoki.''

57 minut med življenjem in smrtjo

Medtem ko so se reševalci kar 57 minut trudili, da bi Lauro priklicali nazaj, je sama doživljala nekaj nepojmljivega, pripoveduje: ''Dvignila sem se iz svojega telesa in nekje od zgoraj opazovala, kako me oživljajo. Moje telo je bilo tam spodaj, jaz pa sem kar odplavala stran.'' Sledilo pa je nekaj še bolj nenavadnega, pravi. Srečala je svojo pokojno mamo in svojega pokojnega bivšega moža. ''Bilo je zelo mirno, svetlo in lepo. In ko vidiš nekoga, ki ga že tako dolgo nisi srečal, ga seveda želiš objeti. Spomnim se, da sem poskušala seči k svojemu bivšemu možu, a ni hotel prijeti moje roke. Nato pa sta naenkrat začela izginjati, bledeti,'' se nenavadnega srečanja spominja Laura. Potem je začutila, da jo prepravlja močna energija, nakar je pred seboj zagledala še slike svoje hčerke, sina in vnukinje. Podobe so z vsako sekundo bledele in se izmikale iz njene glave, doker se ni spet zavedla sveta okrog sebe. Takrat, po 57 minutah, je reševalcem namreč uspelo njeno srce spet spraviti v pogon.

''Srečanje s smrtjo mi je spremenilo življenje!''

Laura pravi, da je zaradi skorajšnje smrti in nenavadne zunajtelesne izkušnje spremenila pogled na življenje in smrt, na tostranstvo in onostranstvo. Bližnje srečanje s smrtjo in kratko potovanje v nek novi svet jo je močno pretreslo. Vsak dan se trudi, da bi koščke sestavljanke končno sestavila skupaj in dojela, kaj se ji je v tistih 57 minutah, ko so ji kar 21-krat z elektrošoki stresli srce, res dogajalo. ''Bila sem nekje, kjer je bil le redkokdo, in ni veliko ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjala o tem. Še moja hči mi pravi, da je vse skupaj zelo čudno. In marsikateri prijatelj me je pustil na cedilu, ko sem mu poskušala razložiti, kaj sem doživela,'' pripoveduje Laura. Še več – zaradi nerazumevanja okolice in zmede, ki vse od infarkta vlada v njeni glavi, se je nekajkrat ustrašila, da se ji meša in da bo doživela živčni zlom. Zato se je pridružila skupini za pomoč ljudem, ki so doživeli zastoj srca. Tam lahko svoje izkušnje, občutke, strahove deli z ljudmi, ki so bili blizu smrti, in prek pogovora z njimi poskuša spet zaživeti normalno življenje.

Izmišljotine, sanje ali resnično stanje?

Znanstveniki, ki preučujejo bližnja srečanja s smrtjo, pravijo, da si ljudje, ki vidijo predor in ki se jim pred očmi odvrtijo vsi ključni trenutki ter osebe v življenju, tega ne izmišljujejo. Razlaga tiči v človeških možganih, pravijo. Ko je človek v življenjski nevarnosti in se vsak del njegovega organizma bori za preživetje, naj bi naši možgani preklopili na REM-stanje zavesti. V tem stanju, ki ga sicer poznamo kot fazo aktivnega spanja, so možganske aktivnost povečane, poveča pa se tudi vizualna stimulacija, razlaga nevrolog dr. Kevin Nelson, ki preučuje bližnja srečanja s smrtjo. ''Ravno aktivacija vizualnega sistema v REM-stanju privede do tega, da ljudje vidijo svetlobo. Ko pa zaradi zastoja srca v oko ne prihaja več dovolj krvi oziroma ko se dotok povsem ustavi, posledično svetloba izgine in tema se začne počasi širiti iz obrobja očesa oziroma vida proti središču. Zato mnogi, ki so bili klinično mrtvi, pravijo, da so videli ali zaslepljujočo svetlobo ali pa črn predor,'' pravi dr. Nelson. Ker pa tisti, ki so doživeli bližnje srečanje s smrtjo, trdijo, da njihova izkušnja ni nobeno REM-stanje in da posledično tudi ne gre zgolj za sanje, zaenkrat razlaga o tem, kaj se dejansko dogaja ljudem v času, ko so klinično mrtvi, ostaja zavita v tančnico skrivnosti.

Svoje mnenje in izkušnje lahko izrazite tudi na našem FORUMU.