Ko sta 11-letni Maria in Katy Campbell slišali očeta Christyja, ko je rekel mami Clare, da deklici odraščata in dobivata boke, sta to povsem napačno razumeli. Njun oče je hotel reči, da sta začeli postajati ženski in da so najstniška leta pred vrati, deklici pa sta mislili, da njuna lastna starša mislita, da sta debeli. Poleg tega sta ravno zamenjali šolo – namesto javne šole sta začeli obiskovati zasebno – in zdelo se jima je, da ostala dekleta ter učitelji gledajo nanju zviška. Poleg tega je bila ena od mlajših deklic v šoli anoreksična in izredno suhljata, Maria in Katy pa sta se odločili, da bosta tudi sami tako koščeni. ''Odločili sva se, da bova nehali jesti in tako izgubili 'boke'. Na neki način sva tako hoteli kaznovati tudi očeta in mamo ter verjetno prav to počneva zdaj že vsa ta leta,'' je povedala Maria.

Deklici sta začeli pisati dnevnik o tem, kaj in koliko sta pojedli v posameznem dnevu ter koliko sta telovadili. Že pri 11 letih sta bili obsedeni s štetjem kalorij in sta tudi nič manj obsedeno telovadili. ''Nisva bruhali, le stradali sva in obsedeno telovadili. Kljub temu da sva izgubljali težo, se nisva počutili oslabelo. Pravzaprav naju je pospešeno hujšanje navdajalo z adrenalinom in v naju prebudilo željo, da bi še bolj shujšali,'' pojasnjuje Katy. ''Imeli sva poseben sistem. Šest dni sva se stradali, dnevno sva zaužili natanko 400 kalorij. Zadnji dan v tednu pa sva si privoščili, kar koli nama je prišlo pod roke – kruh, testenine, piškote, torte …'' Tako sta drastično izgubljali težo, a sta to nekaj let uspešno skrivali pred starši. ''Hrano, ki bi jo morali pojesti, sva skrivali za radiatorje, v predale, celo v klavir. Ko pa nihče ni gledal, sva to hrano vzeli in jo vrgli proč,'' je še povedala Maria.

Ko so starši ugotovili, da jima sami ne morejo pomagati in da se bosta zaradi tekmovanja, katera bo bolj izstradana, prignali na rob smrti, sta ju ločila in poslala na različni kliniki na zdravljenje. ''Na klinikah sva bili prisiljeni zaužiti 3000 kalorij dnevno, in to kar prek cevke za hranjenje. Niso nama dovolili, da bi bili v stiku ena z drugo, a sva kljub temu prek psevdonimov in prijateljev pošiljali pisma ena drugi. Celo mobilne telefona nama je uspelo pretihotapiti v bolnišnico in jih skriti v nočno omarico,'' razkriva Maria. ''To je bilo prvič, da sem bila ločena od Katy in obe sva bili zaradi tega obupani. Že tako je bilo grozno, ker so me silili jesti, a še bolj grozno je bilo biti brez sestre.'' Ker je Maria kljub vsemu v bolnišnici na skrivaj bruhala, se ni skoraj nič zredila, medtem ko je Katy v bolnišnici pridobila nekaj kilogramov, a je po tem, ko je spet prišla domov, podlegla starim navadam in začela stradati.

Kljub težavam, ki so se kar vlekle in vlekle, sta dekleti uspeli zaključiti študij medicine, a sta brez službe. Skupaj živita v majhnem stanovanju v Londonu, starša pa ju ves čas obiskujeta in preverjata, kako jima gre. Po številnih neuspešnih zdravljenih sta končno dojeli, da je čas, da se enkrat za vselej zoperstavita motnjam hranjenja, ki so jima povzročile nemalo težav. Zdaj sta namreč stari že 33 let, a še vedno nimata menstruacije, zato zdravniki sumijo, da sta zaradi stradanja že neplodni in nikoli ne bosta mogli imeti otrok. Imata pa tudi številne druge zdravstvene težave. ''Zaradi te bolezni sem izgubila vse – svoje življenje, hišo, lase, službo … Vse! In dovolj imam tega,'' je povedala Maria. Tudi Katy je zatrdno odločena, da se mora enkrat za vselej zoperstaviti težavam. ''Skorajda ne morem več hoditi. Hrbet me boli, srčni utrip imam moten, imam osteoporozo bolečine v želodcu in težave s trebušno slinavko. Tudi ledvice mi ne delujejo tako, kot bi morale, zato moram jemati zdravila.'' Čeprav zaradi anoreksije nikoli nista imeli fantov, si obe srčno želita spoznati pravega moškega, se poročiti, imeti otroke. Upata, da še ni prepozno in da bosta dobili menstruacijo, če se bosta zredili na normalno težo. Tako sta se zdaj sami odločili, da še zadnjič odideta na kliniko na zdravljenje ter enkrat za vselej premagata težave, ki so jima uničile življenje.